Tiskane izdaje
Nepremostljive težave namreč nastopijo že, če imamo za nadrejenega sociopata ali sociopatko. Naj gre za družinsko podjetje, panogo v težki industriji ali za osnovno šolo.
Povsod so: dolgoprstneži, ljudomrzneži, kradljivke in zaničevalke. Preprosta reakcija večine ljudi je: reši se kdor se more! Nekateri se priključijo delovanju takšne osebe, ker jim je na prvem mestu bmw v garaži in ne sosed na kavi.
Ostali pa raje tarnamo. Kajti le kdo pri zdravi pameti, naj bi se pustil takšnim osebam mrcvariti? Raje se skrijemo, pokrijemo in naredimo nevidne in neslišne.
Stoletja krikov, požganih hiš in mučeniških smrti za banalne razloge odmevajo v praspominu, ki veje tako iz ljudske zapuščine kot visoke umetnosti.
V ZDA so po drugi svetovni vojni preganjali ljudi zaradi pripadnosti komunizmu na podlagi vloge v filmu. In takšnih zgodb mrgoli.
Le kdo od nas bi rade volje preživel polovico življenja v zaporu? Kar sta doživljaja tudi Mandela ali Gandhi, ki sta vztrajala v imenu pravice in resnice, ne glede na peklensko ceno.
Trockemu je Stalin sistematično pobil vse njegove otroke, kakor tudi brate, sestre, prijatelje in podpornike in na koncu tudi njega. Trocki do zadnjega dne, ko ga je Stalinov agent ubil z dletom, ni tarnal. Verjel je v demokratični socializem in svobodo človeka.
Ne poznam osebe, ki bi iz ljubezni do človeštva prenesla takšno zverinsko mučenje. A vendar so takšni ljudje vedno obstajali. Slava gre le njim.
Slovenijo so resda malodane do koščic izsesale brezvestne osebe. Zaradi tega lahko tarnamo, pomagalo pa ne bo prav dosti. Še predobro vemo, da večina od nas ni pripravljena iti do konca v svoji drži za pravico in etiko. Strah nas je, če ne drugega za otroke. Tukaj se za večino preneha vsako prizadevanje, kaj bi si lagali.
Vse kar lahko naredimo mi povprečneži in povprečnice je, da ne dopustimo, da nas določajo ljudje, ki bi nas z veseljem zamenjali za kubični meter drv.
Kajti patologija je menda edino, kar je še zares demokratičnega na tem svetu: povsod so barabe.
Ker je njim popolnoma vseeno za nas je največ kar lahko naredimo, da svojo pozornost usmerimo v tiste, ki jim je za nas še kako mar. Za tiste, ki so darovali vse in še več, da danes lahko pišemo, volimo, potujemo in razmišljamo.
To, kar lahko naredimo ni revolucionarno, niti pogumno, je pa sporočilo nam samim, da naredimo najmanjši in hkrati največji korak - da se usmerimo k zapuščini tistih, ki so presegli strah, in ne tistih, ki vedno znova tako zlahka odvržejo sočloveka kot kup kosti.
Zaradi banalnosti.
