Tiskane izdaje
Vedno znova sem zgrožena (že dolgo pa ne tudi presenečena), ko ugotavljam, da se pri družinski mediaciji najbolj zatakne pri določanju preživnine za otroke. Ob tem sploh ni pomembno, ali gre za borih 50 ali, za koga neverjetnih, 500 evrov.
Tako kot so različne vsote, so različni razlogi zanje, saj veste: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«
Pred mano sta sedela drug nasproti drugega kot kupčka nesreče, utrujena od življenja in vdana v usodo, ki ju je kar dobro tepla. Milanov oče je bivšo partnerko tožil za znižanje preživnine za takrat 16 letnega sina, ona pa nekako ni vedela, kaj naj.
Že več kot dve leti je delala pogodbeno zdaj pri enem zdaj pri drugem delodajalcu kot priučena šivilja, plačo je dobila ali tudi ne, težko je povezala začetek meseca s koncem. Sodišče je že pred časom odločilo, da mora Milanov oče plačevati 150 evrov preživnine mesečno, denarja pa Darinka že mesece ni videla, čeprav je prav zaradi preživnine (na papirju) Milan izgubil štipendijo. Vedela je, da njen bivši mož dobiva le nadomestilo z Zavoda za zaposlovanje in, da ima pri 50 letih in kot fizični delavec zgolj teoretične možnosti, da bi dobil delo, kaj šele službo.
Povedal je tudi, da bo nadomestilo dobival le še tri mesece, da mu ne ostane niti cent, ko poplača položnice in preživnino za mlajšega sina. Da ni dela, tudi če bi bil sposoben zanj, da tudi na črno ne more nič zaslužiti, iztrošen, bolan in star. Da si sposoja od prijateljev in sorodnikov, da preživi, da hodi na Rdeči križ po obleko in hrano.
Prikimaval je, ko sem »pritisnila« nanj, češ, da mora njegov sin Milan vseeno vsak dan jesti, da potrebuje obleko in obutev pa tudi šolske potrebščine za šolo, v kateri je zelo uspešen. Da se Darinka preživnini ne more in, po zakonu tudi ne sme, odpovedati.
Skupaj smo ugotavljali, da bi verjetno Milan ponovno dobil štipendijo, če bi Darinka pristala na nižjo preživnino in, da bi bilo tudi njej boljše, če bi dobila vsaj nekaj kot, da ne dobi nič. Ko pa sem Željka spraševala, koliko bi vendarle lahko prispeval za Milanovo preživetje, je le žalostno zmajeval z glavo in obupano vzkliknil: »Kaj res ne razumete? Ne morem, nimam, kako morete vztrajati pri tem: koliko bi lahko…«.
V predlog sodne poravnave smo na koncu le zapisali, da bo Željko plačeval za sina Milana 50 evrov preživnine mesečno, vsi v upanju na boljše čase.
***
Tudi določanje preživnine za 12 letno Barbaro se je po dolgotrajnih pogajanjih in nekaj hudih besedah in vroče krvi med njenima staršema, nekaj ločenimi srečanji in strpnimi pogajanji srečno končalo s poravnavo v mediaciji, ki ima izvršilno moč, kar pomeni, da Barbarini mamici ne bo treba vložiti nove tožbe, če njen bivši partner preživnine ne bi plačeval, pač pa lahko takoj zahteva izvršbo. Barbarina starša sta se sporazumela za nekajkrat višjo preživnino kot Milanova.
Barbara je obiskovala je glasbeno šolo in hodila k baletu, pozimi je smučala in drsala, poletja so preživljali na stričevi jadrnici in potovali. Želela si je tudi jahati, saj je bila njena starejša sestrična odlična jahalka in lastnica iskre kobilice.
Barbarina mama je na mediacijo prišla z dolgim seznamom oblačil, obutve, športnih rekvizitov, pa tudi hrane, pijače, naročnine za mobilni telefon, članarin in vadnin, saj Barbare ni hotela prikrajšati in prizadeti še bolj, kot je bilo dekletce prizadeto že zaradi razveze staršev. Seznam je finančno ovrednotila in mu seveda dodala tudi del stroškov za stanovanje, elektriko, ogrevanje, internet …
Tudi Barbarin očka je vedel, da se višino preživnine določa glede na potrebe otrok in finančne možnosti staršev, vztrajal pa je pri tem, da med »potrebe otroka« ne sodijo nujno priznane znamke oblačil in obutve, da vsako leto nova smučarska oprema ni nujna, pa tudi stroški za Barbarino zabavo so se mu zdeli pretirani. In tako smo klestili in se pogajali, znižali malo tu in zvišali malo tam…
In končno prišli do vsote, ki je bila sprejemljiva za oba starša. Kar je tudi cilj mediacije - najti rešitev, s katero oba starša lahko kolikor toliko mirno živita v novem življenju, pravico pa tako ali tako vidimo vsak drugače.
***
Kaj je pravično, pa je, posebej, ko gre za delitev skupnega premoženja, težko najti soglasje. O tem v blogu 2. oktobra.
***
Jasna Tepina je desetletja kot novinarka na nacionalni televiziji spremljala dogajanje na področju šolstva, sociale, zdravstva. Za ciklus oddaj Obrazi drugačnosti, v katerih je predstavljala intimne in subtilnepripovedi zdravljenih alkoholičark, narkomank, otrok s posebnimi potrebami, shizofrenikov, starih, otrok brez doma, invalidov, tekstilnih delavk.., je bila nominirana za Slovenko leta. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje predava o nekonfliktnem reševanju konfliktov, vsako leto jadra z otroki s posebnimi potrebami v okviru projekta Mirno morje in o tem poroča v medijih, kot mediatorka pa že vrsto let dela na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Pravi pa, da sta njena najbolj resna in odgovorna služba in poslanstvo: biti babica trem vnukinjam in dvema vnukoma.
