Tiskane izdaje
Čeprav bi morala biti ta tri preprosta dejstva več kot očitna, je Googlova napoved novih zasebnostnih pravil znova pokazala, da imamo do spletnih podjetij precej drugačna merila kot do drugih gospodarskih panog. Internetno ekonomijo ovija trdovratna ideološka meglica, zaradi katere verjamemo neuradnemu sloganu „don't be evil" ter ne razmišljamo o poslovnih modelih, interesih in politikah, ki se skrivajo za „brezplačnimi" storitvami na drugi strani zaslona - kljub temu, da so pravila spletnega poslovanja precej dobro znana.
Taka je tudi zgodovina Googla, saj so tehnološki publicisti in ekonomisti v zadnjem desetletju napisali že veliko knjig o njegovih začetkih, ustanoviteljih in „guglonomiki". Verjetno najtemeljitejši pogled na delovanje iskalniškega velikana pa je lani izdal znani tehnonovinarski veteran Steven Levy, ki je podjetje spremljal od začetka in je med zbiranjem informacij preživel dve leti tudi v njihovem kampusu (googleplexu).
Levy v knjigi In The Plex - How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives ne niza le biografskih podrobnosti o njegovih najpomembnejših predstavnikih - da je Larry Page obseden z Nikolo Teslo, da Sergej Brin verjame v popoln matematični algoritem, in da Eric Schmidt sanjari o politični karieri -, ampak predstavi skoraj vsakega ključnega zaposlenega, ki se je podjetju pridružil v prvih nekaj letih. Skozi njihove zgodbe prikaže, kakšen je bil iskalniški trg pred googlom (se še kdo spomni altaviste?), kako nerodni so bili prvi oglaševalski poskusi, katere tehnične težave so morali rešiti, kako so organizirali delo v visokotehnološkem podjetju in kako so prepričevali vlagatelje, da je mogoče z brezplačnim spletnim iskalnikom bogato povrniti naložbe.
Na ta način Levy razkrije tudi ozadja nekaterih najpomembnejših nakupov in storitev. Zakaj so ponudili brezplačno spletno elektronsko pošto gmail? Zato, ker so se uporabniki elektronske pošte vajeni registrirati (to za spletni iskalnik ne velja), in ker dopisovanje razkrije veliko informacij o dopisovalcih (intenzivnost stikov, interese, politična stališča ...). Zakaj so ponudili tako velik poštni predal? Zato, da uporabniki ne bi brisali sporočil. Zakaj hoče Google shranjevati vsa sporočila? Zato, ker analiza nekajletnega dopisovanja precej bolje „spozna" uporabnika kot analiza posameznih pisem - sploh če dopisovanje združimo še z drugimi „zgodovinsimi" podatki, ki jih je zbiralo podjetje: o spletnem iskanju, ogledanih videih, prebranih knjigah in izbranih časopisnih novicah.
Vendar gmail ni bil pomemben samo za profiliranje uporabnikov in učinkovitejše posredovanje oglasov, ampak je povečeval tudi natančnost matematičnega algoritma za urejanje informacij - kar je druga bistvena sestavina guglonomike. Če je hotel Google „razumeti", kakšne informacije se pretakajo po svetovnem spletu, je moral umetno inteligenco naučiti človeškega obnašanja, razmišljanja in jezika. Skeniranje knjig za projekt google books zato ni bilo namenjeno predvsem prihodnji spletni prodaji knjig - kar bo morda nekoč postalo pozitiven stranski učinek -, temveč spoznavanju pravil pisnega jezika. Podobno je gmail prispeval veliko zbirko neformalne pisne komunikacije v različnih jezikih, kar je Googlu med drugim pomagalo izboljšati strojna prevajalska orodja. Podobno nalogo so imele tudi druge besedilne storitve - novice, klepet in telefonija.
Vse storitve, ki jih je predstavil ali prevzel Google, so povečevale količino informacij, s katerimi se je „hranil" njegov algoritem, in razširjale njegov oglaševalski doseg. Hkrati z velikostjo pa se je povečevalo tudi število odprtih front.
Ko so začeli telekomi groziti, da bodo začeli komercialnim ponudnikom spletnih storitev dodatno zaračunavati uporabo infrastrukture, so googlovci podprli idejo nevtralnosti interneta in zanjo zelo intenzivno lobirali. Ko je njihova mednarodna širitev zajela Kitajsko, so morali uslišati zahteve kitajskih oblasti, filtrirati iskalne zadetke in pozabiti nekatera (uradna) kalifornijska načela o svobodnem pretoku informacij. Sprememba zakonodaje po enajstem septembru jih je opomnila, da se za obsežne zbirke uporabniškuh podatkov ne zanimajo samo oglaševalci, ampak tudi preganjalci teroristov, kriminalcev in spletnih piratov. Mlajši in brezobzirnejši tekmeci so postali zanimivejši za oglaševalce in zaposlene, saj so obljubljali bolj dinamično delovno okolje in nove poslovne modele. Napadalne strategije so se vse bolj umikale obrambnim.
Ali to pomeni, da je Google „postal zloben"? Ne, saj enaka pravila in cikli veljajo za vso internetno gospodarstvo. Stari monopolisti izrabljajo vse pravne in druge možnosti, da bi ohranili monopolne položaje, njihovi tekmeci jih poslušajo izriniti z novimi zamislimi, tehnologijami in poslovnimi modeli. Regulatorji so razpeti med varovanjem pravic državljanov in željami vsake države po mednarodno uspešnih informacijskih podjetjih, ki ne prinašajo le denarja, ampak tudi geopolitični vpliv. Zato ne upajo preveč omejevati njihove „inovativnosti" in raje upajo, da se bodo spletna podjetja tudi brez jasnih predpisov obnašala družbeno odgovorno. Kar se, zelo presenetljivo, nikoli ne zgodi.
Spremembe zasebnostnih pravil, ki od četrtka veljajo za milijardo uporabnikov googlovih storitev po vsem svetu, so le manjša epizoda v boju za prihodnjo informacijsko prevlado in nove uporabnike brezplačnih spletnih storitev. A tudi napoved, kako bo potekal ta boj.
