Tiskane izdaje
Na prelomu tisočletja je bila blogologija ena izmed najpomembnejših disciplin nove internetne znanosti. Na stotine publicistov, predavateljev, akademikov in kariernih brenčalkarjev se je ukvarjalo z izrazom, ki ga je 1997 zapisal programer (weblog) Jorn Barger in dve leti poenostavil njegov programerski kolega Peter Merholz.
Blog je imel nekaj glavnih značilnosti. Sestavljala ga je serija osebnih zapisov, ki so bili opremljeni z datumom in prikazani v kronološkem zaporedju (na vrhu strani je bil zadnji vnos). Mogoče jih je bilo komentirati in gostili so jih veliki ponudniki preprostih standardiziranih spletnih predlog, ki jih je lahko uporabljal vsak spletni samozaložnik.
Blogi za medijske teoretike niso bili zanimivi le kot sociološki fenomen, ki je ljudem omogočil množično javno samoizražanje, komentiranje in objavljanje povezav na druge bloge. Bolj jih je zaposloval nastanek novega elektronskega javnega prostora (»blogosfera«), saj je živahna debatna spletna skupnost zelo spominjala na obdobje pamfletov v 17. in 18. stoletju.
Blogi so postajali pomembno politično orodje in njihovi avtorji so veljali za nekakšno protiutež množičnim medijem. Ameriški blogerji so leta 2002 zrušili republikanskega senatorja Trenta Lotta - zaradi rasističnih izjav, ki so jih vodilni mediji preslišali. Dve leti pozneje so končali kariero znanega ameriškega televizijskega voditelja Dana Ratherja, ker se je v osrednji novičarski oddaji opekel s ponarejenimi dokumenti o vojaški preteklosti tedanjega ameriškega predsednika Busha. Tehnološki komentator Dan Gillmor je zato v bloganju prepoznal novo obliko novinarstva (»državljansko novinarstvo«) in mu pripisal revolucionaren demokratični potencial.
Tedaj so blogi dosegli vrhunec, a tudi zaton.
Začetni navdušenci so ugotovili, da je treba v pisanje in pridobivanje bralcev vložiti zelo veliko časa in energije. Potrebo po elektronskem razkazovanju so bolje izpolnjevala nova družabna omrežja (zlasti facebook in twitter). Brani blogerji so začeli ustanavljati novomedijska podjetja in pisati za vplivne spletne strani. Med domnevnimi »internetnimi« revolucijami v severni Afriki ni skoraj nihče omenjal blogov in bloganja, blogologija pa se je s fakultetnih predavalnic in marketinških konferenc umaknila novim vznemirljivim pojmom.
So blogi res izginili? Kanadski sociolog Vincent Mosco je zapisal, da je vsaka nova tehnologija zares revolucionarna šele takrat, ko izgubi svojo »revolucionarnost« in postane samoumevna. Velika večina spletnih in tradicionalnih medijev objavlja nekdanje bloge kot gostujoče komentarje in analize. Skoraj vsi današnji spletni prispevki imajo značilnosti blogov: razvrščeni so kronološko, spodbujajo komentiranje in uporabljajo standardizirane oblikovne predloge. Novinarstvo je prevzelo številne blogerske prakse − osebni slog pisanja, komunikacijo z občinstvom in izrazito izpostavljanje avtorja. Zato blogi morda niso izginili, ampak so postali tako »normalen« del spletne medijske ponudbe, da jih niti ne opazimo več.
Kljub tej simbolni zmagi blogov pa včasih pogrešam nekdanji zanos, ki je pred leti tudi v slovenski spletni prostor prinesel nekaj svežih avtorskih glasov, ki so do danes večinoma utihnili, postali del medijskega vsakdanjika ali se skrili za obzidje facebooka. In drugih družabnih omrežij. Čeprav je takšno obzidje popolnoma nasprotno nekdanji ideji odprte in vznemirljivo kaotične blogosfere.
