Kriza = stanje: Kastracija fizičnega upora

Palestinci potrebujejo konkretno pomoč, in ne globalnega (samo)zadovoljevanja vesti ob »eksotični« tragediji nekoga drugega.

Objavljeno
04. avgust 2014 14.59
MIDEAST-GAZA/
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Izraelska brutalna vojaška operacija na območju Gaze, v kateri je bilo v mesecu dni napadov ubitih že skoraj dva tisoč ljudi, znotraj »mednarodne skupnosti« ni sprožila nobene resnejše reakcije. Nasprotno: politične in diplomatske empatije za palestinsko vprašanje nikoli ni bilo manj. Še posebej to velja za arabski svet, ki nemo spremlja pobijanje palestinskih civilistov, katerih trpljenje so voditelji arabskih držav zadnjih sedem desetletij sistematično zlorabljali za krepitev svojih notranjepolitičnih položajev. V času razpršenih konfliktov in popolnega kaosa, ki v ozračju »kontrarevolucije« in diskurza tretje svetovne vojne vlada na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, kaj drugega tudi ni (bilo) mogoče pričakovati. Podobno kot kakršnega koli resnega pritiska na izraelske oblasti ni (bilo) mogoče pričakovati od svetovne diplomacije in kastriranega debatnega krožka, ki se mu uradno reče Združeni narodi.

A ko človek spremlja dogajanje na družbenih omrežjih in v globalni ter tudi domači »blogosferi«, se mu lahko kaj hitro zazdi, da se je svet združil v fronto za zaščito Palestincev in da se prej ali slej obeta oborožena aktivistična ekspedicija na obale Svete dežele.

Digitalni svet nikoli ni bil bolj angažiran, borben, »enosmeren«, radikalen, aktivističen, množičen. Palestinsko vprašanje je, tako kot se je nekoč pripetilo tako akademski kot ulični levici, postalo sklicateljsko mesto aktivistov vseh barv, starosti, družbenih stanov in poklicnih usmeritev. Družbena omrežja so poplavljena z vzkliki podpore in neskončnim številom grozljivih fotografij in videoposnetkov izraelskega uničevanja območja Gaze, ki so večkrat opremljeni s sovražnim govorom, celo izrazitim antisemitizmom. Raven (samo)refleksije in zgodovinskega spomina tega novega aktivizma je večkrat tako nizka, da meji na potrebo po hospitalizaciji. Digitalni »aktivizem« se širi v koncentričnih krogih in zaradi svoje obsedenosti s teorijami zarote sproti zamegljuje pogled na realnost. Številne grozljive fotografije, ki so se v prvih dveh tednih znašle na družbenih omrežjih, so bile posnete v Siriji ali Iraku, a digitalno je prostor neomejene svobode, mar ne? Prostor, kjer je konsistentnost popolnoma nepomembna. Mimogrede: zakaj množice spletnih aktivistov (z izjemami, ki le potrjujejo pravilo) tako rekoč ignorirajo vojno v Siriji, najbolj krvav konflikt našega časa, v katerem vsak teden umre dva tisoč ljudi? Da vseh drugih, manj »popularnih« in črno-belih vojn in kriz, za katere je celo treba brskati po googlu, niti ne omenjam ... Najlažje je mahati s palestinskimi zastavami. Ne da se zgrešiti. In to je za trpeče prebivalce Gaze žalitev, in ne podpora. Verjemite.

Izraelsko uničevanje Gaze in pobijanje palestinskih civilistov je velik vojni zločin in zločin proti človeštvu, na katerega je treba ves čas opozarjati. Z dejstvi. Z izkušnjami. Z znanjem. Z razumevanjem. S številnimi pogovori. Z reflektirano odsotnostjo sovraštva. Palestinci potrebujejo konkretno pomoč, in ne globalnega (samo)zadovoljevanja vesti ob »eksotični« tragediji nekoga drugega. Konkretna pomoč s pozicije domačega računalniškega udobja ni mogoča. Udobje in varnost načenjata etično zasnovo in aktivizmu kot takemu jemljeta kredibilnost. Večji ko je digitalni aktivistični »potencial«, manjši je njegov realni učinek. Še huje: izbruh spletnega aktivizma je − poglejmo skozi okno − kastriral ulico.

Nepovratno.