Tiskane izdaje
Te dni mi je novo ranico na duši odprla finska Nokia, največji proizvajalec mobilnih telefonov na svetu. Fantje so si očitno privoščili malce sieste in že je pridrvel buldožer in jih zmlel v prah, iz katerega na Wall Streetu mešajo in vlivajo nove betonske bloke. V vsakem bloku je truplo kakega podjetja, pa seveda koščice delavcev in njihovih družinskih članov.
Kapitalizem zdrobi tudi največje in najboljše, če le za hip zadremljejo. Nokia, prvotno tovarnica gumijastih škornjev, je bila za Finsko več kot za nas Elan, saj ni zaposlovala le nad 100 tisoč ljudi v vseh pomembnejših državah, ampak je bila tudi globalni pojem.
Fincem je prinesla razcvet in samozavest, tako da so si zabavo našli celo v metanju mobilnih telefonov. Sam sem Nokio nekega dne v povsem nesmiselni jezici zalučal v bazen in z dna me je očitajoče gledala kake tri tedne, dokler je nisem z mrežico potegnil iz vode in jo dal sušiti. Čeprav ni nikjer pisalo, da je telefon vodoodporen, je bil hudič spet svež in čil kot oprhan pes.
V svetu alienacije, razosebljanja in popredmetenja vsega si najdemo prijateljico tudi v blagovni znamki. Soprogi je te dni tovornjak povsem uničil toyoto; hvalabogu, nič ji ni bilo, je pa skoraj sočasno v stotem letu plus pet dni umrl ustanovitelj Toyote, gospod Eidži Toyota. Umrl je v bolnišnici, ki nosi ime avtomobilske korporacije. Mesto, kjer stoji bolnišnica, se seveda imenuje Toyota. Takoj sem naročil novo Toyoto Corollo, ki so jih naredili kar 40 milijonov, kolikor ne bo uspelo Detroitu z nobenim modelom.
In te dni mi je na Nokiino ranico majhen obliž prilepil Tomos. Bom takoj pojasnil: proizvodnjo vsem znanih mopedov so prodali Turkom (ker se pri nas nič več ne splača delati), potomci iz dobrih starih časov turških vpadov pa so ugotovili, da koprskih mopedov ne znajo delati. Tako bo proizvodnja začasno ostala v Kopru, lastniki bodo nekje v Anatoliji, Evropa pa si bo lahko oddahnila, da ji je ostal vsaj ta tekoči trak za motocikle. In popularni moped se, hvalabogu, ne bo spogledoval z modo, ampak bo »retro«, tako kot se za vse slavne spodobi.
Ja, bili so časi, ko smo še zaupali tovarnam, njihovim mojstrom, inženirjem in odličnim delavcem.
Najprej je pobralo legendarno angleško avtomobilsko industrijo, zdaj s tega sveta izginevajo slovenske blagovne znamke. Ki bi jim lahko prebudili in razširili nekdanjo slavo, če jih ne bi kot Dudeki razprodali Turkom, Srbom, Hrvatom, pač vsakemu pritepencu, ki zna blefirati s prazno denarnico. Z nekdaj dobrimi tovarnami pa ne gredo v brezno samo delovna mesta, temveč tudi znanje in kultura, ki smo ju nekdaj premogli. Spomnite se: nekdaj so nam kradli tehnološke rešitve, da o krajah dizajna niti ne govorimo.
Množice, site fast food neoliberalizma, verjetno ne bodo ponavljale masovnih delavskih in študentskih protestov, ki so se izpeli v šestdesetih letih. Se pa utegne upor proti demonom korporacij kristalizirati drugače: z »retrogradno« potrošnjo. Namesto tako pametnih telefončkov, da vam gredo že na živce, si boste morda nekega dne spet zaželeli dobro staro Nokio, ki jo znajo uporabljati tudi starejši; v poplavi »športnih terencev« boste takoj opazili hrošča, corollo, vespo, volva, morrisa, tomosa. Blagovne znamke s še vsaj nekaj duše.
Sliši se paradoksalno, toda proti neoliberalizmu se da boriti tudi z »našimi« blagovnimi znamkami, ki nam pomenijo svet, v katerem ljudje še niso čisto postvareli. In naj se sliši še tako čudno, toda med temi »retro« izdelki, ki so navsezadnje tudi produkt kapitalizma, se počutimo bolj domače in varno.
Superge All Star ali Converse se še zdaj nosijo bolj šik kot Nike ali Addidas, mar ne? In s tomosom boš bolj frajer kot s hondo.
Prva naloga, pravi visokopeta premierka, je sanacija bank! Tistih bank, ki jih nikoli nismo marali, v katerih smo pred okenci čakali kot živina za zakol? Ki so z nami v vseh sistemih in režimih ravnale kot z mrčesom in nam potuhnjeno, hinavsko kradle denar? Ne, prva naloga je, obuditi k življenju našo »retro« industrijo, ki je svojim časom primerno prav solidno zadovoljevala življenjske potrebe. Z elankami smo navsezadnje premagovali Švicarje in Avstrijce in Nordijce, Tomos pa je, ne boste verjeli, zmagoval tudi na dirkah Grand Prix.
Ko je finsko pravosodje obtožilo menedžerje Patrie korupcije, sem napisal komentar z naslovom Kitas, Suomi, Hvala, Finska! Če se ne bi zganili Finci, bi pri nas tudi zadeva Patria žalostno končala kot orožarska afera. Z zastaranjem. Zato zdaj pravim: Kitas, Nokia, hvala, ker si nam pomagala revolucionirati svet. Ko se ga je še dalo spremeniti.
