Koliko etike bomo povabili domov

Z javnim razkritjem velikih bančnih dolžnikov smo dobili davkoplačevalci še eno zadoščenje, saj zdaj tudi črno na belem vemo, kam so poniknile milijarde v bankah. A to smo bolj ali manj že vedeli, zdaj je zmagala razlaga, da se morajo tovrstni podatki tudi uradno javno razkriti. Toda veliko nians, tudi znotraj bančnega dogajanja, pa ostaja še naprej v meglicah neizrekljivega, na pol povedanega ali pa pojasnjenega tako, da ni nihče kriv in so krivi vsi. Tudi okrog NLB, ki naj bi zdaj bil seveda na »špuri« čistega očiščenja, se zdi, da so manevri, kdaj se vanj direktno vpleta politika in zaradi tega odstopajo pomembni ljudje, kakor je France Arhar, donedavni prvi nadzornik NLB, prej slepilni in predvsem površje nečesa, kar ostaja zamaskirano.

Tako lahko še vedno sledimo za in proti glede zaposlitve nekdanjega drugega moža KPK Roka Praprotnika na visokem položaju v NLB. In torej tudi vprašanjem, kaj bo Praprotnik v novi službi forsiral: nadaljna razkritja dvomljivih dejanj v NLB ali ravno obratno? Ali bomo tako priča razkrivanjem slabih praks tudi znotraj banke, ki ne izvirajo samo od včeraj, ampak se »dogajajo« sproti?

Vsekakor pa je odstop Arharja kot nadzornika zanimivo opazovati tudi v luči nemoči nadzornikov pri nas nasploh. Nadzorniki so očitno še vedno lahko precej politično ukleščeni, po drugi strani pa jim tovrstna nadloga tudi ustreza, saj se lahko zanjo udobno skrijejo. Rezultat pa je bolj ali manj znan: še vedno imamo veliko družb s slabim nadzorom. Nedavno so na Združenju nadzornikov Slovenije ugotavljali, da imamo v Sloveniji le okrog 15 odstotkov nadzornikov, ki so si pridobili strokovni nadzorniški certifkat. To pomeni, da so se zanj dodatno izobraževali in opravili ustrezna preverjanja, da bi na koncu pridobili to »profesionalno« potrdilo, ker licence še pač ni. Namreč od okrog 3000 članov nadzornih svetov v državi ima to spričevalo le 400 njih.

Gotovo tudi vsi ostali niso povsem neustrezni nadzorniki, a gotovo drži, da se večina naših nadzornikov pomena profesije, kakršna je biti član nadzornega sveta v neki družbi, še vedno ne zaveda; vsaj ne dovolj. Slovenski nadzorniki so prejšnji teden dobili prenovljen kodeks profesionalne etike; poudarek je na prav profesionalnosti, ki jo lahko deloma »pokrije« tudi omenjeni certifkat, saj so sicer kodeks etike imeli že prej. Očitno so se sami zavedli, da je v zadnjih letih odpovedala njihova profesionalna drža, ki bi morala bolj kakor katera druga v podjetjih skrbeti za etično držo. Pa ni. To zdaj vemo že vsi, saj sicer ne bi sledili kolapsu gospodarstva in v veliki meri tudi v veliko drugih družbenih sistemih kakor sta zdravstvo, izobraževanje itd. In vse tja do visoke politike, ki je vse bolj podjetna, seveda predvsem za svojo osebno korist.

Pravnik dr. Miro Cerar nas pogosto opozarja na velik deficit etičnega v državi. Na že omenjenem srečanju nadzornikov je celo dejal, da smo v Sloveniji soočeni s poplavo etičnih kodeksov, a še vedno je videti, da nam to ne pomaga, kajti bolj drži obratno: Več je kodeksov etike, manj je etike.

Krizi, ki Sloveniji gotovo ni prizanesla, se vsaj v nekaterih segmentih počasi striže peruti. Toda po drugi strani bi se lahko vprašali, ali je bila kriza dovolj temeljita, da nas je kot družbo postavila pred pomembno vprašanje, koliko etike smo povabili v svoje domove, med svoja ravnanja: zasebna in javna. Več bo za etiko odprtih vrat, bolj se nam bo etika obrestovala.