Komisija za luknje

Članom parlamentarne komisije, ki bo raziskovala črne luknje v naših bankah, toplo priporočamo študijski obisk Velike luknje v Kimberleyju.

Objavljeno
18. februar 2013 11.47
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga

Verjetno je največja, pravzaprav najgloblja luknja, ki sta jo doslej izkopala človekov pohlep in neumnost, Kemberley Big Hole v Južni Afriki. Je globoka kar 1097 metrov, »krater« je velik 17 hektarjev, torej skoraj pol kilometra polmera. V njej je 50 tisoč rudarjev med leti 1871 in 1914 s krampi in lopatami nakopalo kar 2.720 kg diamantov.

Verjetno je tam padel meteor, vsekakor pa članom parlamentarne komisije, ki bo raziskovala črne luknje v naših bankah, toplo priporočamo študijski obisk v Kimberley. Naj se oskrbijo s potapljaško opremo, ker je Veliko luknjo napolnila voda.

Ker so naši vrli poslanci nadvse študiozni in zato radi potujejo, najraje v eksotične kraje z izvrstnimi hoteli, bi parlamentarni komisiji za luknje priporočil še nekaj nadvse atraktivnih strokovnih eskurzij. Recimo Glory Hole Monticello v ZDA, ki je sredi jezera in pogoltne vase 14. 400 kubičnih metrov vode na sekundo; potem se ponuja Velika modra luknja v bližini Belize City, a je pod morjem, zato bo spet potrebna potapljaška oprema. Pa Ladybour Dam, East Spillway, v Sibiriji so rudarji krivi za neko kar 525 m globoko luknjo, v Bigham Canyon Mine, Utah, še vedno rudarijo in samo hudič ve, koliko so se mu že približali.

Skratka, proračun bi moral poskrbeti za dodatno izobraževanje članov parlamentarne komisije za luknje, ki bo vključevalo tudi vsaj enomesečni tečaj potapljanja, morda nekje na Visu, še bolje bi bilo v Monaku. Kajti za proučevanje lukenj v slovenskem bančništvu bo potrebnega veliko »specifičnega znanja«, kot bi rekla šefica NSi Ljudmila Novak. Zahvalila se je za ponujen ji stolček ministrice za pravosodje, kar je navsezadnje kar poštena gesta; bolje se je oklepati ministrstva za Slovence po svetu, saj za te naloge ni potrebna nobena »specifična izobrazba«.

Poslanci z nekimi čudnimi, sumljivimi potrdili o izobrazbi bi z veseljem vodili vsako ministrstvo, kajti pohlep in nesposobnost ne strašita le po naših bankah, ampak sta samoumevni človeški slabosti tudi naših izbrancev ljudstva. Poslanskih klopi se oklepajo kot pijanec plota, a ker tudi poslanska plača očitno ni pravšnja, si za svoje denarnice omišljajo »dodano vrednost« z dodatki v parlamentarnih komisijah vseh vrst, od komisije za ptičjo krmo do komisije za bolhe. Komisije doslej niso naredile prav nič, spomnite se le komisije za JJ orožje, in seveda še kako velja, da če nočeš rešiti nekega problema, pač ustanoviš komisijo.

Franjo Štiblar se v svoji knjigo Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije zavzema za finančno reformo. »Zaradi padca profitov, ki jih taka reforma povzroči bankam in drugim finančnim institucijam, in zaradi zavedanja, da jih bo država spet reševala, če bi zašli v novo krizo (moralni hazard), je nasprotovanje reformam finančnega sektorja med bankami in drugimi finančnimi institucijami veliko, lobiranje pa je celo močno denarno podprto«.

Vse povedano. Rešitev je morda res v strokovni ekspediciji poslancev v Južno Afriko, morda celo s potopom v Veliko luknjo, in če bi tam kaj našli, naj vlada to luknjo nemudoma zakupi.