Tiskane izdaje
Nič ne bi rekla na račun četvorke, ki vsako leto zablokira ljubljanske ulice, niti nad pijančevanji, ki spremljajo tako imenovani zrelostni izpit. Še nad maturantskimi izleti se ne bi niti namrdnila, čeprav človeka ima, da bi kaj rekel.
Ampak jaz nočem reči ničesar na račun devetnajstletnikov, ki zaključujejo srednjo šolo, vse in še več pa na račun tistih, ki okoli maturantskih postranskosti zganjajo celo reč, zato seveda, da bi mastno zaslužili. Le kdo te uboge mlade ljudi, ki so že vse leto pod strašnim pritiskom, pita z butasto evforijo po meri tretjerazrednih ameriških filmov?
Pa poglejmo, kaj vse mora obvladati slovenski maturant (poleg matematike, slovenščine, tujega jezika, fizike, itd.) Prvo kot prvo se mora guliti prav do nezavesti, za štiri leta nazaj, potem pa se mora kar naenkrat, še ves zapiflan in zafrustriran iz politega cucka preleviti v odločnega vizionarja in svoje sreče kovača, ki še kako dobro ve, kaj naj bi počel v življenju in si izbrati pravo fakulteto. Vendar ga pred tem čaka še tisti slavni ples, kjer mora kot kakšen salonski lev zablesteti v novi obleki, v obvladovanju standardnih plesov ter v priljudnem kramljanju s starši in profesorji. Pred sošolci pa je treba vse zgoraj našteto spet zatajiti in pokazati nadpovprečne pivsko žurersko osvajalske ponočnjaške sposobnosti, brez katerih ga horda sotrpinov preprosto škartira. Oh, seveda in mimogrede se mora zapisati še v knjigo rekordov (ja, Guinessovo!)
Obstaja na svetu bitje, ki bi lahko obvladalo vse te vloge? Niti slučajno! Saj niti v znanstveno fantastičnih filmih ne obstaja. Le da tega naša mladina ne ve, in kar nekako dovoli, da se jo frustrira s kretenskimi ideali po meri Ameriške pite. Je žrtev masovne hipnoze? Vsekakor se ji kar naprej pere možgane: pa ne le s šolskim znanjem in ambicijami, ampak tudi z lepoto, uspešnostjo, osvajalskimi uspehi in žurerstvom. Rezultat? Pokozlane ulice. Ampak to je še najmanj.
Saj ne, da smo bili v moji generaciji sami angelčki. Še zdaleč ne. Vseh sort grešniki so se našli. Je pa res, da se je zabaval vsak po svoje. Babjeki pri babah. Pobožnjaki z veroučno skupino. Introvertiranci s slušalkami na ušesih. Knjižni molji v knjižnici, pustolovci pa na potovanjih z Interrailom. Cel kup pravic smo imeli. Človek je bil lahko po mili volji dolgočasen. Nikomur ni bilo treba plesati. Ni bilo treba biti drago, niti lepo oblečen. Toleriralo se je tudi nekadilce in antialkoholike, tako kot tudi tiste brez avta in izpita ter mozoljarje. Stari so nam vsiljevali zgolj red in disciplino, ne pa tudi zabave in življenjskega stila. Zdajšnji devetnajstletniki pa bojda potrebujejo animatorje, in to celo na plaži. Kot kakšni priletni kešurji, ki so prišli v Miami namakat svoje stare kosti. Tako, da se niti ne počutim posebej starčevsko, ko v maniri nekakšne pratete svojo generacijo primerjam s četrt stoletja mlajšimi. Nam vsaj nobenih plastik fantastik spektaklov ni bilo treba pripravljati vnaprej in nam jih prodajati na metre. Če bi na plaži nenadoma zagledali animatorja, bi mislili, da je žrtev sončarice in bi najbrž poklicali rešilca.
Se ubogim najstnikom sploh sanja, da niso zgolj potisnjeni v piflanje, pa v to, da se jih točkuje kot na pasji razstavi, da morajo plesati (v vseh pomenih besede) na muziko, ki je sploh ne marajo. Ampak da poleg tega še preživljajo kar nekaj plesnih šol in turističnih agencij, ki so se zajedalsko prisesale nanje (in na finance njihovih staršev)? In to samo zato, ker naj bi bili dnevi, ki jih zdaj preživljajo, nepozabni. Prekrasni in sploh in oh.
Zakaj tukaj nihče ne udari po mizi in zahteva, da se že enkrat začne stvari deliti na pomembne in nepomembne? Tudi ta zavidanja vredna sposobnost razločevanja je bistven element zrelosti, s katero je matura vsaj etimološko v žlahti. In kaj je najpomembenejše v letu ko se izvalijo iz jajca srednje šole ter začnejo iskate svoje mesto v velikanskem kurniku tega sveta? Za odgovor bi potrebovali vsaj nekaj miru, in vsaj nekaj volje do ustvarjanja lastnega svetovnega nazora, ne pa trapaste evforije. Ker je svet, v katerega se podajajo natančno to, kurnik, navzven hrupen in kaotičen, prepoln perja in posranih kurjih lojtric, v resnici pa se še kako dobro ve, kam kdo spada in koliko kdo velja, ter koliko krme mu s tem pripada.
Ena navadna tržna niša, to so maturanti. Naslednja so mlade mamice: vsako namreč že takoj po prihodu iz porodne sobe na nočni omarici pričaka zajeten kupček reklam, vendar se nanje obešajo drugačni ponudniki. Skupno jim je le eno: zakačiti človeka v občutljivem trenutku, ko se mu življenje, kakršnega je poznal, obrne na glavo. Zakaj tako imenovani animatorji ne animirajo starčkov v domovih za ostarele? Ti bi pa zabavo v resnici potrebovali, in to zelo! Vendar je odgovor več kot jasen: samo zato, ker bi jih bolj težko naplahtali, da so to najlepši dnevi njihovega življenja ...
Naj se na koncu vrnem k starcem iz svoje rosne mladosti (na komentatorski klopci sem se jim že zdavnaj pridružila): kadar so kritizirali mojo lenobo, razvajenost in neresnost, so me spravili le v smeh, ko pa sem od njih slišala, da je mladost najlepše obdobje življenja, in da mi tako lepo, kot mi je zdaj, nikoli več ne bo, sem se pa kar zgrozila. Da v življenju ni ničesar lepšega od drajsanja srednješolskih klopi?
