Kriza = stanje: Časi poguma

»V svetu obstaja zlo in včasih se je treba z njim spopasti.« Winston Churchill

Objavljeno
10. junij 2014 15.32
Obletnica invazije na Normandijo
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Med pogovori z veterani zavezniškega izkrcanja v Normandiji − tako pred šestdesetimi leti kot prejšnji teden ob sedemdesetletnici največje takšne vojaške operacije v človeški zgodovini − nikoli nisem naletel na koga, ki bi hotel kakor koli izpostavljati svoja junaštva ali osebni prispevek k osvoboditvi Evrope in sveta izpod diaboličnega jarma nacističnega režima.

Veterani časov, ko so navadni možje počeli izredne reči, ne govorijo o sebi. Veterani časov, katerih priče skupaj z zgodovinskim spominom hitro izginjajo, ne govorijo v prvi osebi ednine − večinoma uporabljajo le prvo osebe množine. Veterani časov, ki jih je iz današnje perspektive, samoobsedene s »selfieji«, skoraj nemogoče razumeti, nasploh ne govorijo veliko.

Oni so svoje naredili. Oni so skupaj s protinacističnimi in protifašističnimi borci z vsega sveta − nikoli ne smemo pozabiti, da je med drugo svetovno vojno umrlo kar sedemindvajset milijonov državljanov in državljank Sovjetske zveze − premagali substanco zla, ki jo je poosebljala nacistična Nemčija.

Ko govorijo veterani, govorijo o tovarištvu. O boju za skupno dobro. O enotnosti. O prijateljih in soborcih, ki so jih izgubili. O pogumu njihovih bližnjih in najbližjih. O dobrem in zlu. O krvavem morju in nemških strojnicah. O dolgih mesecih težkih bojev, ki so veterane izkrcanja še čakali na poti do osvoboditev. O hvaležnosti svojim soborcem, ki so jim za ceno svojih življenj krili hrbte. O pomembnosti preživetja spomina na dni, ko je zahodni svet − še posebej to velja za Združene države − izbojeval svojo poslednjo veliko in predvsem »čisto« zmago.

Ena veteranska zgodba ni enaka drugi, a vse imajo skupni imenovalec. Boj v imenu vsega razreda. Boj v imenu človeštva. Kako je mogoče zbrati pogum in kako so se mladi fantje počutili v amfibijskih čolnih, s katerimi so jih iz velikih ladij poslali proti smrtonosnim plažam Normandije, sem spraševal veterane. Vsi po vrsti so mi odgovarjali, kot da je šlo za nekaj najbolj samoumevnega. Nekaj tako preprosto nujnega, da v njihovem neskončnem pogumu ni bilo prostora za korak nazaj. Za beg od odgovornosti. Za ego(izem). Za zanikanje lastne vloge v svetu. Za eskapizem. Za ničvredno samopomilovanje.

Za vse tisto, kar v času velike diktature malih ljudi vlada danes.

Hvala vam, največja generacija!