Tiskane izdaje
Edini pravi zmagovalec volitev v evropski parlament je skrajna in protievropska desnica. V Franciji je Nacionalna fronta Marine Le Pen dobila 25 odstotkov glasov. Na Danskem so skrajni desničarji, odkriti rasisti in ksenofobi, dobili 22 odstotkov glasov. V Veliki Britaniji 20. V Avstriji in na Madžarskem približno petnajst. Odkrito neonacistična Zlata zora je v Grčiji dobila malo več kot deset odstotkov glasov. Tudi drugod po Evropski uniji so se skrajneži dobro odrezali. Celo v Nemčiji, kjer se nekateri tabuji očitno topijo ...
Ti podatki bi morali sprožiti alarm in agresivno mobilizirati ostanke svobodoljubne kritične mase, ki jo Evropa še premore. A nič ne kaže, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Nasprotno: šokantni rezultati, ki neonacizem sredi Evrope dokončno legitimizirajo kot primerno (ne le) politično prakso, so sprejeti kot nekaj samoumevnega. Namesto kritike prevladuje apatija in iskanje »tolažilnih nagrad« v obliki optimizma. Za razrast (neo)fašizma prav nič ni bolj nevarno od apatije in, predvsem, optimizma, ki v sebi skriva naivnost in, velikokrat, obilico neznanja ter pomanjkanja realnih življenjskih izkušenj.
A takšni rezultati − in reakcija nanje − ne bi smeli nikogar presenetiti. Gospodarska kriza je Evropo in Evropejce, ironično, naredila bolj iskrene, ob tem pa je zadala močan udarec doktrini politične korektnosti, zaradi katere se ne politika ne družba, predvsem pa to velja za levico, vsaj dvajset let ni ukvarjala s ključnimi vprašanji naše skupne prihodnosti.
Zdaj ko ima Evropa svoje revne, in kako veliko jih bo v prihodnjih letih še imela, preprosto priseljencev ne potrebuje več. Priseljence je v času rasti spretno in množično izkoristila kot ceneno in brezpravno delovno silo, potem pa jih je odvrgla na smetišče zgodovine, od koder so jih rasisti iz vrst skrajnih desnih strank in volilnega telesa izkoristili za svojo »organsko rast«.
Zdaj ko so mednarodne finančne institucije s pomočjo evropskih birokratov na jugu stare celine že ustvarile »tretji svet znotraj prvega« in evropska priseljenska politika v vodah Sredozemlja pospešeno ubija stotine in stotine vsaj približno dostojnega in dostojanstvenega življenja željnih ljudi, so svoje povedali še volivci in volivke. Sledili so zgledu in odvrgli maske. S postaranega obraza Evrope, ki je dolga leta uspešno skrival temačno resnico o sebi in vseh nas, je v zadnjih letih »steklo« obilo ličil. In substanca je bila razgaljena. Tu je, da ostane.
To še najbolje vedo v Grčiji, kjer je, kljub izjemnim volilnim rezultatom Zlate zore, zmagala Siriza; nova levica, ki jo bo v evropskem parlamentu predstavljal tudi 92-letni Manolis Glezos, legenda grškega partizanskega gibanja, ki se je 30. maja 1941 v času nemške okupacije povzpel na Akropolo in iz nje strgal zastavo z nacistično svastiko. Glezos je, mimogrede, med vsemi grškimi kandidati za evropski parlament dobil največ glasov.
»Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče,« je davno tega, a kot vse kaže še ne zares tako davno nazaj, zapisal Srečko Kosovel.
