Na tokratni kulturni praznik sem se odločil za popoln odklop od gospodarskih in političnih zadev, odhajajoče in nastajajoče vlade, bank, proračuna, krize evra in drugih »težkih« tem − in za združitev kulture in (rekreativnega) športa, dveh žlahtnih oblik preživljanja prostega časa, ki sta po novem združeni v kontroverznem enotnem ministrstvu. Takole je šlo: najprej peš z Bežigrada na grad, pa prek Tromostovja do Prešernovega spomenika in tokrat protestno obarvanih recitacij poetovih mojstrovin, nato pa na vsaj dveurni ogled del slovenskih slikarjev in slikark v Narodno in Moderno Galerijo.
A naj ostanem pri kulturi: zelo navdušujoč je bil vrvež v obeh galerijah, ki sta ta dan imeli dan odprtih vrat, kot vse druge hiše kulture. Kljub lepemu sončnemu vremenu se je med slikami naših impresionistov, neoklasicistov, abstraktnih slikarjev, retrospektivne razstave Metke Krašovec in drugih umetnikov vila nepregledna množica obiskovalcev. Množica veselih in zainteresiranih obrazov, starejših, pa zelo veliko mladih, je zagotovilo, da se za prihodnost povpraševanja po kulturi pri nas ni bati. Slovenci imamo očitno (svojo) kulturo radi in jo potrebujemo.
In težji ko bodo časi, bolj bomo prisegali nanjo, jo poslušali, se zbirali pod njenim okriljem. Spomnimo se le na krizna in svinčena osemdeseta leta, ko je bila kultura na teh prostorih najbolj »in«. Zato je presenetljivo, da se je ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva odločila prav t. i. pomladna vlada − naposled so bili prav pesniki, pisatelji in drugi kulturniki tisti, ki so konec 80. let zanetili politično emancipacijo, demokratizacijo in politično pomlad na Slovenskem. Je ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo in njegova selitev v novo superministrstvo prava stvar ali ne? Stvari so tu komplicirane. Kot laik za vprašanja kulturne politike sem zato poguglal organigrame vlad v nekaterih najbolj naprednih državah (Skandinavija, Nizozemska, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), pa še v Nemčiji, ZDA, Franciji, Avstriji in Češki in pogledal, kako imajo tam kulturo vpeto v sestavo vlade. Položaj v različnih državah je zelo različen. Na Nizozemskem je kultura v ministrstvu skupaj z izobraževanjem in znanostjo, na Finskem skupaj z izobraževanjem, v Franciji z mediji in komunikacijami, nemška zvezna vlada sploh nima kulture v nobenem od resorjev, prav tako tudi administracija v ZDA, po drugi strani pa imajo na Švedskem, Češkem in Norveškem samostojno kulturno ministrstvo. Kulture seveda ne gre enačiti s kulturno birokracijo. Druga stvar pa je, kaj je najbolj primerno za Slovenijo, kot majhno državo na globalnem kulturnem in finančnem prepihu. O tem naj odločijo kulturniki sami − kdo ima prav, pa bo v vsakem primeru pokazala praksa v prihodnjih letih. Kot pisec, okužen s proračunskimi in drugimi finančnimi temami, lahko sklepam le, da z združitvijo kulture v širši resor vsaj kakšnih omembe vrednih finančnih prihrankov ne bomo dosegli.
Začetek podeljevanja Prešernovih nagrad sega v leto 1946 Foto: Uroš Hočevar/Delo