Tiskane izdaje
Letališče je poseben kraj, še posebej, če kam potuješ. Kot potnik si, potem ko greš uspešno mimo varnostne kontrole, poseben človek. Ko da namreč posameznik skozi to mukotrpno poniževalno torturo – za katero se v naprej pripravi tako, da z nobeno tekočino, pudrom, kremo, parfumom ne da povoda letališkemu varnostnemu osebju, da bi ga imeli za terorista –, si brez dvoma zasluži kraljevski tretma.
Letališko osebje je tam zate in se tako tudi obnaša, cene se nenadoma dvignejo, ker je letališče pač posvečen kraj, ponavadi je vse zloščeno in stranišča na boljših letališčih so urejena. Letališče je urejeno tako, da kot potnik lahko nakupuješ v lepih trgovinah ali zaideš v kavarno ali restavracijo med ljudi, lahko pa tudi samevaš ob knjigi ali računalniku. Vse je isto kot drugod, a vseeno malo posebno, malo drugače.
Na letalu je igra vljudnosti še na višjem nivoju (z izjemo nizkoprevoznikov, kjer celotna atmosfera in obnašanje osebja dajeta vedeti, da si za takšno ceno karte pač lahko vesel, če vse skupaj preživiš). Ko nekdo vstopi na letalo, mu dobrodošlico zaželi nasmejana in čedna stevardesa ali stevard. Ponudi mu različne časopise, tako da potnik dobi občutek, da je to res posebno dragoceno čtivo, umerjeno prav za tako vzvišeno stvar, kot je letenje.
Ti ljudje pomagajo navadnim posameznikom pri iskanju sedeža in pravilnemu spravljanju prtljage. Na neki točki potnike nagovori pilot. Izkušnja potovanja kaže, da je večino pilotov najbolj inspiriral film Izgubljeno v prevodu Sofie Coppole, saj v maternem jeziku veselo razlagajo vse podrobnosti leta, ko pa pride do angleščine, zgodbo strnejo na navadno dva stavka. Seveda med piloti obstajajo razlike; nekateri očitno z radostjo spregovorijo svoji publiki in jo poskušajo že v tem živahnem nagovoru opogumiti za stvar, ki se bo zgodila, medtem ko se tisti malo bolj rezervirani očitno bolj koncentrirajo na letenje in spregovorijo le zato, ker morajo in se to za pilota spodobi.
Podoben vtis vljudnosti dajejo tudi napotki stevardes ali stevardov, ki pa se – to je treba priznati – trdno držijo znanega scenarija o varnosti potnikov, o pravilnem zlaganju prtljage in pripenjanju pasu. Še posebej vestno opozarjajo, da je prepovedano kajenje, kar vselej zbudi vtis, da na tleh, torej zunaj letališča, ljudje neumorno kadijo, da je to vse, kar ti, ki niso na letalu, počenjajo cele dneve in vsepovsod.
Nadaljnji varnostni napotki osebja o postavitvi izhodov, kisikovih maskah, rešilnih jopičih ipd. so že pregovorno rahlo komični, spominjajo na Majerholdov biomehanični ples, a to je ritual, brez katerega bi se zdelo, da je letalo že v naprej obsojeno na pogubo. Zato tudi potniki, ki večino življenja preživijo na letalih, dostojanstveno in miroljubno sprejmejo ta performans in bi ga znali zdaj že sami izvesti s precejšnjo ali celo večjo prepričljivostjo. Zdi se namreč, da je ob ritualu mahanja z rokami stevarda vselej malo sram (zato na daljših letih in pri boljših letalskih družbah, kjer ima vsak potni svoj osebni monitor, to izvajanje predvajajo po posnetku).
Za vse te rituale, za posebno ustrežljivost in vljudnost brez dvoma obstaja dober razlog. Neko vozilo bo šlo v zrak in bo nekaj časa v zraku. Vsakemu navadnemu smrtniku je jasno, da je precej nenavadno, kako lahko takšna ogromna reč, kot je letalo, vzleti, leti in potem pristane. Seveda je letenje podprto z znanostjo in tehnologijo ter tudi v praksi očitno večino časa deluje, a še tako izobražen pripadnik katerekoli civilizacije ob tem, da se jekleni ptič vzdigne, ne more ostati hladnokrven. To, da na tisoče, na deset tisoče letal vsak dan vzleti in pristane, ne izpodbija tega prepričanja – gre pač vedno znova za čudež. Ker je letenje vsej vednosti o vzgonu navkljub v zavesti posameznika še vedno dojeto kot čisti miracle, sta letališče in letalo poseben kraj, ki dajeta to vseskozi in na vsakem koraku slutiti. Zato so vse storitve in osebje malo bolj prefinjeni, zato višje cene, zato vsa vljudnost in ostanki nekdanje elegance.
To dokazujejo tudi vsi rituali po pristanku. Vsa vozila, vsa opravila in ljudje; od tistih, ki pristalo letalo napolnijo z gorivom, do gasilcev v pričakovanju in vsi drugi nujno potrebni oskrbniki letala, ki se naberejo okoli njega, kažejo, da je vsako pristalo vozilo tudi zanje čudež. Pristalo letalo je čudežni stvor, ki ga je treba pozdraviti, mu izkazati vse časti, pokazati, da njegov pristanek ni ostal neopažen.
Treba je priznati, da se potovanje konča s še enim majhnim čudežem – ko potnik iz letala dobi tudi svojo prtljago. Toliko bolj je zadovoljen, kadar se to zgodi na velikih letališčih, kjer bi se zdelo bolj samoumevno, da kakšen kovček zatava po svoje.
Po kakšnem dolgem letu je prihod na prostost, v resnično življenje na tla zunaj letališke stavbe prava odrešitev: prva cigareta po dolgih urah, prvo okušanje novega ali domačega zraka. A vsak smrtnik ve, da je tam zunaj letališče, množica letališč, ki naj se še tako pretvarjajo, da pripadajo našemu svetu, vendarle vseskozi dajejo vedeti, da so v stiku z nečim sublimnim, z nečim, kar se odleplja od tal.
Zato vsak ponovni let vselej ohranja tančico skrivnosti ali slutnjo, da nas nekje med čakanjem na letalo ali na samem letalu čaka kakšno presenečenje – če nič drugega, spet in najbolj to, ko jeklenemu ptiču uspe premagati gravitacijo.
