Liffov blog: Priznanje zasvojenke

Naslovi se prepletajo v moji glavi, ustvarijo nov filmski zaplet, svojo lastno smer in čudežni jezik.

Objavljeno
14. november 2012 13.16
Sonja Juvan
Sonja Juvan

Javno priznam, da sem huda odvisnica od Liffa. To se izkaže po sobotni zaključni prireditvi in nedeljskem prehodu v filmski ler. V dneh po koncu festivala ne vem, kam bi s sabo, izgubljeno se potikam v času in prostoru brez filmskih zgodb. V hudi abstinenčni krizi odpiram predale, omare, škilim pod posteljo, če bi se kje še našel kak ostanek Liffa, pa čeprav le okrušek, drobtinica ...

Pogrešam znane obraze drugih zasvojencev, katerih oči, tako kot moje, žarijo v nori strasti do filma ... Ognjevito se zapletamo v pogovore o že videnih in še pričakovanih filmih. Skupaj pregledujemo stokrat prelistano, počečkano in že močno zdelano knjižico s programom in urnikom, na pamet vemo naslove filmov, lokacije projekcij, ocenjujemo in primerjamo.

Bi bilo zmerno navdušenje primernejše in bolj elegantno? Strast zna biti včasih pogubna, zasvojenost je vedno težavna. Ampak turobni november bi bil brez Liffa najbolj duhamoren mesec v letu, s sivino dneva ter prazno, gluho temo večerov in noči. Liffe ga obarva in ozvoči.

Izmed skoraj stotih filmov je pred festivalom treba sestaviti kombinacijo, ki jo je časovno še mogoče obvladovati tako, da v desetih liffovskih dneh vsaj navzven funkcioniramo, delujemo skoraj normalno. A ko se začne naš čas, čas teme v kinodvorani, pride na dan katarzična resnica. V temi kinodvorane zasije svetloba naše ljubezni do filmskih potovanj v druge svetove. Naš planet se ustavi in zavrtijo se filmski koluti. (Že prihodnje leto filmskih rol ne bo več in pesniške primerjave tudi ne!)

Odvisniki imamo na programu najmanj petnajst filmov in smo o njih temeljito poučeni. Režiser, nagrade, igralci, vsebina: vse nam je znano, le filma še nismo videli. Na ogled se pripravimo kot na vzlet z raketo: na preletu med zvezdami naj nas ne bi nič motilo.

(Takoj prepoznam filmske obiskovalce/amaterje, ki jih na Liffe impulzivno in nekritično premami kak filmski naslov. V nasprotju z nami, profesionalci, delujejo dezorientirano, zasedajo napačne sedeže, med projekcijo pišejo SMS-e, pijejo, jejo, se presedajo, brezsramno na glas komentiraj in jih zaključna špica ne zanima. Videli so le še en film več v naboru morda desetih v letu, ampak na Liffu morajo biti! Morda pa je vse skupaj le ignoriranje bontona??)

In kam nas vodi pot z misijo Argo? Bomo zaradi rdečih luči obstali zunaj na cesti? Odprimo okna in vrata, to poletje je super za družinski vikend. Zbogom, kraljica, ti speča lepotica, vzemi svoj angelski delež in se prepusti vrtincu strasti. Skromnost je lepa čednost, Barbara, a kar se je zgodilo neke noči, je bilo komaj za vzorec paradiža: ljubezni. Habibi, zaradi ljubezni v tuji deželi si upamo goli v sedlu zajahati zveri južne divjine ...

Naslovi se prepletajo v moji glavi, ustvarijo nov filmski zaplet, svojo lastno smer in čudežni jezik. Zgodbe so zanimive, kadar hodijo po robu in jaz z njimi: to v meni vzbuja napetost in vedno znova močna čustvovanja. V vseh nas odkrivajo tisto, kar skrivamo ali sploh ne vemo, da imamo.

Vsakič znova me navduši organizacija festivala: vse teče tudi takrat, kadar se morda kaj zalomi. Osebje je prijazno, organizatorji še bolj. Jabolka so sočna in kava je močna. Urnik drži in za vse je še nekaj rezervnega časa. Panike ni. Vse je pod kontrolo, vedno ti lahko kdo prijazno svetuje, pomaga ali te samo posluša. In naj še kdo reče, da so ta mladi nezanesljivi! Morda kje drugje, na Liffu zagotovo ne!!!

Fino bi bilo, da se zasvojenci z Liffom nikoli ne odvadimo odvisnosti in se v naslednjem življenju najdemo nekje v vesolju, vsak sedeč na svoji zvezdi, in skupaj gledamo filme do večnosti in nazaj. Simonu lahko že zdaj pomagamo pri izboru, ker je čas tam čez neskončen.