Tiskane izdaje
Usekal je konec. Kot da bi moški pozabil name. Zgubil številko in jo pičil...drugam. Razlika je le v tem, da sem za konec Liffa vedela vnaprej. Pa še vedno ne (z)morem pozabiti in urediti v glavi vsega, kar se je vmes zgodilo. Še naprej se zadevam s to ljubeznijo, kjer sem se počutila tako zelo domače, ker sem svet gledala od blizu, se sebi smejala in sebi jokala. Kamorkoli že je kamera vtaknila svoj firbec, je šlo za ljubezen. Za preveč nje ali njeno odsotnost. Zato pa tudi lezemo tja v filmske zgodbe in podobe. Se pofutrat, se čudit, kako so možnosti življenja brezkončne. Zamotijo me te zgodbe, kadri, za uro in ve, medtem pa meljem svoj jaz. In ga na koncu filma še s kom podelim, podelam. Eni so za, drugi zelo proti. Različno se odzivamo. Različno živimo.
Film ni le inspiracija, provokacija, spovednica, ampak tudi edukacija. Posledično mora nahranit utrujene in naveličane glave. Film Milk, recimo, bi zagotovo moral iti v vse višje razrede osnovnih šol in obvezno v gimnazije. Kot tudi številni filmi z letošnjega Liffa. Vedno trenirano svoje možgane in čustva. Užitke, naslado, zgražanje, ogorčenje, svoj um, razum in emocije. Če že živimo na frejme, so pa klipi, čudovite tajge, vrnitve, začetniki v mladih nočeh, pogubnosti načel in strasti, vprašanja, kam gremo naprej...dobri kliki.
Ker sem začela z ljubeznijo, kjer se vsi filmi začnejo in končajo, naj omenim, da so me že ničkolikokrat vprašali, kaj mislim, da je ljubezen .Toliko kot vprašanj v vseh teh letih, je pričakovano bilo tudi veliko mojih različnih odgovorov. Odslej bom nekaj let odgovarjala tako kot Haneke v filmu Ljubezen ; moram žal posplošit, ker si stavka nisem zabeležila; rekel pa je nekaj v smislu, da je prava ljubezen v tem, da nekomu obrišeš rit, zamenjaš rjuhe in pri tem oba pri tem ohranita dostojanstvo.
Smo to vedeli že prej? Pri vseh možnih izpeljavah definicij ljubezni, jaz ne !
Sem častilka dobrih filmov, ki skomunicirajo našo (pod)zavest na vseh nivojih, naslavljajo na nas zgodbe, ki zahtevajo vnovično preverbo naših stališč , mnenj, predsodkov, bojazni , samo zaverovanosti. Sem še vedno ljubiteljica izvirne zgodbe in dobrega kadriranja, kjer se lahko tudi nespodobno mešajo kombinacije literature , vizualne umetnosti, gledališča in glasbe v udobnem paketu. Če je paket uspešen, se možgani nanj tudi avtomatično odzovejo, se kemično sprostijo in generirajo nova spoznanja.
Pravi odziv moje ljubezni do filma je, da se dotakne tudi moje zapletene plati jaza , priti še enkrat drugače do sebe. Saj vem, da obstajata vsaj dve vrsti ljudi, tisti z nabito puško in tisti, ki kopljejo. Zanimivejše pa je vprašanje, zakaj kdo sprejme eno od teh vlog.
»Make tea, not love«...je moj odgovor. Če že ne gre drugače.
