Tiskane izdaje
Kdo bi si mislil, da je pozdrav lahko kot žilca medu za spraskano grlo, molk pa kot morski jež v plavalnem sandalu. Ali je obratno?
Ne morem pozabiti dogodka iz londonske podzemne železnice. Zelo majhna verjetnost je, da v milijonskem velemestu srečate nekoga, ki ga poznate iz svoje drobcene domovine. Veselje je nepopisno! Šok pa toliko večji, če vas prijateljica, s katero ste delili vesele trenutke mladosti, ne pozdravi. V dragem plašču in z majcenim kužkom v naročju me je spregledala kot pajka v kotu. Dvomim, da zato, ker bi bil pes ljubosumen? Če nas ljudje ignorirajo nas prizadene. Ne, to ni šibkost, to je povsem običajen psihološki odziv, kajti pomembnost človeškega stika je zelo velika, ugotavlja profesor psihologije Eric D. Wesselmann.
Tudi v Sloveniji, naši dragi mali skupnosti, kjer se vsi poznamo in srečujemo. Če je odtujenost velikih mest kot betonski labirint za Janeze in Suzane, je na drugi strani blagor anonimnosti v podalpskih dolinah in strminah malodane neznana. Še v savni srečamo koga in naši vrli sosedje točno beležijo odhode in prihode vseh, kot da smo detektivska deželica d. o. o.
To je neznosno, ko pridejo tisti dnevi, ko svojih življenjskih dram, ki se preočitno zrcalijo v patetičneem videzu in počutju, človek ne zmore niti prikriti, kaj šele, da mu bi bilo do simpatičnih pomenkov in ljubkih pozdravov. In ne, takrat nihče ne razmišlja o gobarjenju in nam je popolnoma vseeno, če je znanec zapravil tisoče evrov za praznovanje abrahama. Pa kaj potem! Vse, kar uspemo takrat iztisniti iz sebe, je kakšen kisel in hiter: »Živjo.« Pozdravu pa sledi bliskovit pogled v tla ali nekam tja gor proti Estoniji.
Kaj pa, če vas ljudje ne pozdravljajo? Ste pijani urinirali po solatnih gredicah, živahno mežikali poročenim osebam ali ožigosali otroke na obisku za neperspektivno drhal? Potem veste, zakaj vas ne pozdravijo. V primeru, da vam ni jasno, zakaj gre, vedite le, da se mora določena oseba načrtno odločiti, da koga ignorira. Morda v vas vidi dele sebe, ki jih prezira? Jo spominjate na čase, ko se je še mozoljasta zibala na študentski zabavi za šankom? Nemara premalo skrbite za osebno higieno? Se vaša barva las ne ujema z njihovo? Novopečeni bogataši se navadno zelo sramujejo časov, ko so z rožnato torbo stali na plaži in jedli industrijski sladoled, medtem ko jim zdaj natakarji točijo penino na jahti. Ne morejo vas pozdraviti s svojih trenutnih koordinat, ampak bermudski trikotniki samopašnosti so ponavadi uničujoči, če ne v prvi pa v drugi generaciji »ignoramusov«.
Dejansko obstaja psihološka strategija, ki se imenuje namensko ignoriranje. Takšno vedenje ima lahko zelo pozitivne, lahko pa tudi uničujoče učinke. Na primer, če se kdo izpostavlja z negativnimi vedenjem, ga namensko ignorirate in ne nagradite egoističnega izpada. Nasprotno, če namensko ignorirate osebo v stiski, ker se vam ne ljubi pomagati sočloveku, lahko del trpljenja te osebe pripišete tudi svoji nesočutnosti. Ignoriranje ljudi je vsekakor vedenje, ki ga je potrebno previdno uporabljati. Psihologinja Teresa Cooper, pravi, da je načrtno ignoriranje lahko oblika prikritega mučenja soljudi.
Bolje je za vse je, da nismo ne žrtve ne mučitelji. Najmanj, kar lahko naredimo je, da se vljudno ignoriramo z bežnim pozdravom.
