Poskusimo. To, da je vlada sklenila umakniti finančno podporo za organizacijo univerzijade, ni napačna odločitev. Ob tem se sicer velja ozreti nekaj let nazaj, ko je državni zbor zelo enoglasno podprl investicijsko naporen projekt, ki je nekoliko spominjal na mamutske projekte v SFRJ.
Naštejmo: Split je gostil mediteranske igre, Zagreb univerziado, Sarajevo pa zimske olimpijske igre. Trije mamutski projekti so bili izvedeni v enem samem desetletju. In to v desetletju, ko se je iluzija socialističnega gospodarskega čudeža ravno končala, svetovna naftna kriza pa je na Balkanu dobila specifičen pospešek. Zakaj so bili potrebni? V Sarajevu jih je potreboval predvsem Branko Mikulić. Uspešne olimpijske igre so ga naredile za eno najbolj uglednih osebnosti jugo nomenklature. Zagrebški in splitski spektakel sta bila organizirana zaradi podobnih motivov.
Investicije so bile zahtevne, ostali so lepi stadioni in dvorane, šefi organizacijskih odborov pa so simbolni kapital skušali vnovčiti v politiki. K razvoju ni prispeval noben projekt.
Odločitev za mariborsko zimsko univerzijado je bila sicer sprejeta v času, ko so o krizi svetovnega kapitalizma govorili le zelo izjemoma, na splošno pa se je zdelo, da bo rast kar trajala. Vendar bi veljalo izkušnje iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja upoštevati tudi pri slovenskih mega idejah. Filozofija, da bo denar iz proračuna sam po sebi prinesel razvoj, se je prevečkrat izkazala za nesmiselno.
Foto: Tadej Regent