Tiskane izdaje
Začnimo pozitivno: »Spremljati novice je kot prisloniti školjko k ušesu in se prepustiti šumenju človeštva.«
The News: A User's Manual (Novice: Navodila za uporabo) je najnovejša knjiga Alaina de Bottona (44), britanskega, v Švici rojenega filozofa, publicista in kulturnega podjetnika. V Sloveniji ga poznamo vsaj po štirih prevedenih knjigah: Kako ti Proust lahko spremeni življenje (How Proust Can Change Your Life) (2003, 1997), Utehe filozofije (Consolations of Philosophy) (2001, 2000), Umetnost potovanja (The Art of Travel) (2003, 2002) in Skrb za status (Status Anxiety) (2005, 2004).
Ah, kje so tisti časi, ko je založba Vale-Novak izdajala Alaina de Bottona! Pozna kdo kakšno pametno založbo, ki bi bila zainteresirana? Novice bi pa res prevedel.
Res, to knjigo je treba prevesti. No, saj jo lahko tudi preberete v originalu. Nujno. Urgentno. Na britanskem Amazonu dobite trdo vezano za 12,72 £ (15,19 €) ali Kindle verzijo za 6,64 (7,93). Lahko pa ste tudi tako nori kot jaz in kupite iBook v App Storu za 12,99 €.
Brati Alaina de Bottona ne pomeni izvedeti kaj pretresljivo novega o medijih. Pa vendar je osupljiva ta popolnoma necinična, celo prijazna, hiperkultivirana vehemenca, s katero se loteva najbanalnejših, celo strahotnih novičarskih primerov. Zagotovo gre za eno najboljših zgoščenih non-fiction proz, kar sem jih sploh zadnje čase bral.
Mogoče pa branje te knjige ni detox? Morda pa je le metadonska terapija?
Več od istega avtorja: Essays in Love (Eseji o ljubezni) (1993), The Architecture of Happiness (Arhitektura sreče) (2006), The Pleasures and Sorrows of Work (Veselje in žalost ob delu) (2009), A Week at the Airport (Teden dni na letališču) (2009), Religion for Atheists (Religija za ateiste) (2012), How to Think More about Sex (Kako več misliti na seks) (2012) in Art as Therapy (Umetnost kot terapija) (2013).
Razen s pisanjem knjig se De Botton ukvarja tudi z bolj oprijemljivimi zadevami.
Leta 2008 je ustanovil ustanovo The School of Life (Šolo življenja), ki ponuja ljudem »nasvete za polno življenje«, sicer pa temelji na ideji, da znanje, ki je sámo sebi namen in kakršnega dajejo tradicionalne izobraževalne ustanove (na vseh stopnjah) ne zadošča za človekovo samorealizacijo.
Naslednje leto pa je zagnal projekt Living Architecture (Živa arhitektura). Gre za nekakšen neprofiten arhitekturni think tank — ali build bank, če lahko tako rečem —, ki pod De Bottonovim kreativnim vodstvom in s sodelovanjem priznanih arhitektov ne le teoretizirajo o arhitekturi, a tudi zidajo konkretne počitniške hiše in jih oddajajo v najem. Alaina de Bottona je RIBA (Kraljevi inštitut britanskih arhitektov) za zasluge za arhitekturo sprejela kot častnega člana.
Saj res, The Philosophers’ Mail je tudi dobro spremljati, če niste ravno intelektualen zategnjenec. Poglejte zakaj.
Ko me zjutraj zbudi glasba, s taco si oči pomanem in zaenkrat še ne vstanem. Še pod kovtrom si nataknem očala in na telefonu pobrskam po Twitterju.
Malo sem še nepriseben, a ne toliko, da mi ne bi prihajalo do zavesti, da mi pa tega res ni treba in da bi se dan lahko začel s čim pametnejšim. Da bi načrtno bral medije — tako imenovane časopise, pa čeprav na internetu — že za dobro jutro, mi ne pride na misel. Delo sem poskeniral že sinoči, ko sem delal paket za iPad. Štafnam po Twitterju, mojem edinem pravem stiku z mediji, in prihajam k sebi.
Če slučajno najdem kaj zanimivega — kar zame kot medijskega junkieja pomeni nekaj uporabnega, kar lahko dobesedno koristno uporabim —, si shranim v Pocket in pozneje ob kavi morda preberem ali prenesem v Evernote in potagam in shranim v določeno mapo. Že od včeraj približno vem, kaj se bo danes dogajalo, čeprav se mi to zdi popolnoma irelevantno. Puščam se presenetiti le toliko in le v tem smislu, da se mi zdijo predvidljive vsaj reakcije, če že dogodkov samih ne morem uganiti.
Toda kljub temu in v vsakem primeru bom čez dan updatan z zadnjimi novicami na vsake pol ure ali manj — razen če se bom za uro ali dve zares izklopil. Pa to seveda ne pomeni, da mi ne bo vse piskalo — a toliko volje še imam, da se za to ne zmenim, če se nočem ali ne morem.
To je sicer moja rutina — toda s približno takim opisom začenja Alain de Botton knjigo The News: A User’ Manual.
Mediji — kar je včasih primernejši pomen besede news — so postali kot religija. To je primerjal že Hegel. De Botton pa pravi: »Novice sledijo kánonskim uram s čudaško natančnostjo: matitune so se transsubstancirale v jutranji napovednik, vespere pa v večerna poročila. Toda ne gre samo za sledenje skorajda verskemu urniku. Novice od nas tudi terjajo, da se jim posvetimo s podobnim strahospoštljivim pričakovanjem, kakršnega smo nekoč gojili do vere. Tudi v tem primeru upamo, da bomo deležni razodetij, spoznanj o dobrem in slabem, empatije s trpljenjem in razumevanja muhavega bistva bivanja. In tudi v tem primeru nam lahko grozi obtožba herezije, če zavračamo sodelovanje v ritualih.«
Zaenkrat samo še nekaj citatov za razmislek za domačo nalogo:
»Samoumevno se zdi, da je pomembneje biti sposoben razvozlati zgodbo o Othellu kot pa dekodirati naslovnico New York Timesa. Bolj verjetno je, da nam bodo razložili pomen Matissove uporabe barv kot pa učinek rubrike s fotografijami celebrities v Daily Mailu.«
»Mediji znajo prikazati svoje mehanizme kot skorajda nevidne. Govorijo nam z naravnim, nenaglašenim glasom, ki pa nikoli ne omenja njihove lastne, z domnevami pogojene perspektive.«
Končajmo pa — za danes — bolj zlovešče:
»Morda pa rabimo pomoč pri tem, kar nam delajo novice — z zavistjo in grozo, vznemirjenjem in razočaranjem; z vsem, kar nam govorijo in za kar kdaj pomislimo, da bi bilo bolje, če tega ne bi nikoli izvedeli.«
—————
Sledi še kakšno nadaljevanje, morda dve.
