Medijska mreža: Trači so težki

Ne bom trdil, da me tabloidi fascinirajo bolj kot resni časopisi – a vsekakor me fascinirajo. No, ne delam razlik.

Objavljeno
13. februar 2014 13.19
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Fascinirajo me, če so dobri. In seveda so lahko. Dober medij je pač dober medij.

Ta teden sem na Instagramu opazil fotografijo tiskane naslovnice berlinskega tabloida BZ. Na Berlinale je skratka prispel George Clooney. Velik naslov se je glasil: »CLOONEY DA!« Pod njim pa šest bistvenih, lepo buletiranih, Twitter-style, na minimum zreduciranih ck-ck-ck informacij:

• V mestu ostane do nedelje • Stanuje v apartmaju v Soho House • Plačuje 1200 evrov na noč • Stanuje zraven Bradleyja Cooperja • Poljubil je že prvo žensko • Nosi svojo najljubšo pleteno jopo

V pičlih 179 znakih (brez buletov) – v slovenskem prevodu, v nemščini 197 – so povedali vse, kar je treba vedeti o Clooneyju v Berlinu.

Ne bi rad izpadel zoprn, toda slovenski mediji nas ne razvajajo z vrhunsko pismenostjo – zato se niti ne zavedamo, kakšno rutino, da ne rečem mojstrstvo zahteva tako precizno, eksaktno napisan podnaslov.

Vrhunska pismenost v slovenskih medijih je redka in še ti redki primeri grejo mimo kritično masovne javnosti žal neopaženi ali vsaj brez zasluženega odobravanja. Še huje! Vrhunsko pismenost po defaultu pričakujemo od piscev žanrsko specifičnih, že po vsebini zahtevnih tekstov. V Sloveniji velja, da je vrhunska pismenost stvar intelektualcev in paraliterarnih umetnikov in njihovih obskurnih vsebin, ki jih zaman poskušajo približati domnevno nepismeni in nezainteresirani javnosti.

Češ, če ne bi skrbeli za vrhunsko pismenost, bi jih vsi razumeli!

S tem je povezano tudi naziranje, da so za ciljno skupino, ki jo zanimajo tabloidne pritlehnosti, dovolj dobri tudi sramotno neprofesionalni polizdelki nepismenih novinarjev.

Ni res! Tabloidi se od tako imenovanih resnih medijev razlikujejo le v tem, da imajo drugačen interesni fokus, drugačen pristop, drugačne cilje, drugačne metode, drugačna orodja, drugačne jezikovne in vizualne formate, seveda tudi drugačno moralo in etiko (verjetno res veliko bolj ohlapno) – toda še zdaleč se ne odpovedujejo profesionalnim, produkcijskim standardom, med katerimi je novinarska funkcionalna pismenost še vedno med prvimi, najzahtevnejšimi, najpomembnejšimi.

Si predstavljate, kako zahtevno je dobro (informativno in privlačno) napisati novičico o obisku holivudskega zvezdnika? Kako zahtevno jo je že samo pomensko zreducirati v pol ducata tako trivialnih, a tako konciznih, res esencialnih informacij z udarnimi detajli? Kako zahtevno je toliko povedati (napisati) v dolžini poldrugega tvita?

Tudi če si ne predstavljate, poskusite to ceniti. Šoder se ne prodaja sam. Tudi šoder je treba znati prodajati.

Pri nas smo amaterji. Razen Požarja se vsi gremo to arogantno vzvišeno novinarstvo in etika in svetli cilji, bla-bla-bla, kljub temu pa se ne branimo prihlehnostnih novic – a z njimi žal ne znamo.

Saj se spomnite scene s sodišča v Nekaj dobrih možeh? Tom Cruise: »I want the truth!« – Jack Nicholson: »You can't handle the truth!«

Poglejmo kot primer fantastično nakladanje ta teden, da Obama šmira z Beyoncé. (Večerovcem se opravičujem: primerov je veliko tudi v drugih medijih, slučajno pa sem naletel na njihovega.)

Prvič, »Beyonce« ima accent aigu na zadnjem e-ju, ampak to ni pravopisna napaka, temveč tehnološka. V Sloveniji le redkokdo zna vnašati v urejevalnike teksta znake z diakritičnimi znamenji. Novinarji so tudi računalniško nepismeni. To bi lahko bil minimum, da zna vnašati latinične črke in ločila (in da jih tudi pozna). Res pa je, da jim večina službenih softverov to otežuje ali celo onemogoča.

Drugič, »Valeria Trierweile« je Valérie Trierweiler in ima tudi ostrivec. Valérie se sicer sklanja kot žensko ime, ki se ne končuje na -a, in se torej ne sklanja.

Tretjič, paparaco Pascal Rostain ni bil »med prvimi«, ki je »ugotovil za razmerje med igralko Julie Gayet in Hollandom, potem ko ju je ujel v ljubezenskem gnezdu«. (Ljubezenskem gnezdu? Džizs!) Ni bil niti med ne vem katerimi: Hollanda je na obisku pri Gayetovi zasačil paparaco Sébastien Valiela.

(Mimogrede: »zasačiti« je tu enkrat za spremembo smiselno uporabljen. Človeka, ki se ne skriva ali vsaj ne pričakuje, da ga bo kdo videl, ne moremo zasačiti. Da so nekoga »zasačili«, je samo priljubljena hiperbola slovenskih kvazitabloidov – tako kot da je nekaj »završalo« in da so govorice »zaokrožile«.)

Četrtič, kaj sploh pomeni »med prvimi«? Med prvimi bi lahko bili uredniki na reviji Closer, kjer je bilo razkritje objavljeno – ali morda kvečjemu Lorenzo Viers, sodelavec in pomagač Sébastiena Valiele (ki postavlja zasede praviloma v dvoje).

Petič, Rostain ni prijatelj Carle Bruni, temveč Valérie Trierweiler.

Marsikateremu zunanjepolitičnemu novinarju se zdi zamalo pokrivati novice, kakršna je omenjena ali recimo britanska kraljevska družina in podobno. (Kaj bi šele bilo, če bi prišel v Ljubljano Clooney?!)

Ni prav, da vihajo nos nad temi temami. Nič manj zahtevne niso kot politične razmere v Egiptu, Ukrajini, Bosni ali kot odnosi med Belo hišo in Kongresom. Veliko je treba vedeti. Trači niso za vajence in ignorante. Trači so težki.