Tiskane izdaje
Odvetniška družba nasprotuje temu, da bi se v poslovno stavbo naselili ljudje s posebnimi potrebami. Seveda pojasnjujejo, da nimajo nič proti njim, drugačnim, le da sama stavba za to ni primerna. Seveda je to le eden od možnih odgovorov, kako prepričljiv je, pa je drugo vprašanje, zlasti v današnjih časih, ko je mogoče vse.
Tudi spremembe namembnosti stavb - od resnih in izvedljivih do tistih fantastičnih in pri nas v zadnjih mesecih povsem gursovskih. Samo spomnimo se neverjetnih zgodb iz Gursovih hodnikov, ki bi lahko postale čista knjižna uspešnica zadnjega desetletja, gotovo pa so bile nočna mora velikanskega števila odraslih Slovencev. Samo dva, ne tako usodna primera, a vendarle: oba sta se vrtela okrog atrija v bloku. Eno stanovanje se je na Gurosvih izračunih čez noč povečalo in iz enosobnega stanovanjca je nastalo že prostorno družinsko stanovanje, ki se je raztegnilo na preko spodobnih 70 kvadratov in to s preprosto potezo - atrij z malo travce in eno pritlikavo hruško se je spremenil v zavidanja vredno dnevno sobo, da ne rečem salon. Še večji podvig je nastal pri gospe, ki živi v šestem nadstropju neke stolpnice, saj je nenadoma postala lastnica razkošnega atrija. Morda so to skrivni načrti, kako ozeleniti stare stolpnice pri nas, a zaradi vseh drugih preživetvenih problemov naše države se zdi ta futurizem še precej odmaknjen.
Seveda se problem drugačnih v tisti poslovni stavbi, kjer naj bi dobili novo domovanje, verjetno po takšnih hitrogurskovskih ali podobno institucionaliziranih potezah ne bo rešil. A problem bi morda lahko iz zagate prerasel v kakšno novo priložnost; nenazadnje so odvetniki tisti, ki jim rešitvena imaginacija skoraj nikoli ne poide.
V času permanentne krize se je seveda težko osredotočati še na tiste druge. A glede na to, kako so pri nas urejena vprašanja in problemi drugih, se zdi, da smo v krizi že od vedno. Na primer: če je jasno, da se lahko z več prilagojene fizioterpaije deloma pomaga otrokom s hudimi gibalnimi okvarami, zakaj to skrb prepuščamo zgolj staršem? V zadnjem času lahko sledimo pobudam staršev otrok, ki zaradi različnih bolezni ne morejo sami živeti; namreč njihovi starši, takorekoč sami, začenjajo graditi domovi zanje, za čas, ko pač staršev ne bo več. Na drugi strani imamo že desetletja odprt problem nege zlasti starejših in onemoglih. Očitno je, da nam je ta problem tuj in od drugih, dokler ga sami ne začnemo živeti. Z malo več iniciativnosti in energije bi te probleme lahko začeli reševati kot družba, tako kot jih zdaj rešujejo pogumni posamezniki.
Zakaj, kako? Ker imamo veliko brezposelnih, tudi zdravstveno izobraženih ljudi, ki bežijo, če ne drugam, v Avstrijo, kjer delajo ali v podobnih sodobnih socialno-zdravstvenih institucijah, ki jih pri nas sploh ni ali pa pač v vseh drugih pogonih. In zato, ker imamo po državi veliko solidnih, a zapuščenih stavb, ki bi se z minimalno investicijo lahko spremenile v spodobne centre za - tiste druge. Za tiste, za katere mislimo, da so daleč vstran od nas, a že jutri smo lahko eden od njih mi sami. Vsak od nas je kandidat za tistega »drugega«. Prepričana sem, da bi se nam vsak državni evro vložen v te pogone za druge vračal v mnogih pozitivnih oblikah - tako posameznikom kakor družbi v celoti.
Seveda pa se s temi pritlehnimi problemi visoka politika ne ukvarja. Nenehno je okupirana sama s seboj, s svojim preživetjem in usodnimi vprašanji - od slabe banke do privatizacije in korupcije velikih formatov in vsega drugega. Zdaj, ko imamo zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), bodo spet pogostejša vprašanja, kaj bomo vse privatizirali: takoj ali na obroke. In seveda predvsem tujcem, saj domačih kupcev, potem ko imamo preluknjane banke, prezadolžena podjetja, zaprte tajkune, sploh ni videti. Ali kakor pravi dr. Ivan Ribnikar v zadnjem pogovoru za Dnevnikov Objektiv, »iščejo se podjetja, ki bodo prevzela naša podjetja in jih spremenila v svoje hčere, to je v odvisna podjetja.« In kakor ugotavlja dr. Andrej Rus v zadnji Sobotni prilogi Dela, se zdi, da je »SDH zgolj instrument za hitro in netransparentno likvidacijo državnega premoženja...«.
Gotovo smo na začetku burnega obdobja, v katerem se bodo odvijali razni priovatizacijski scenariji. Prodajali bomo telekome, triglave, adrije, jasnega cilja, zakaj, razen za enkratno polnjenje proračunskih, bančnih, pokojninskih in drugih lukenj, pa nikjer. Prepričanje, da so edino tuji lastniki pravi lastniki, je že leta pri nas huda mantra, ki ima seveda oporo v dejstvu, da se prenekateri domači lastniki, če smo skrajno vljudni, preprosto niso izkazali. Ker so z lahkoto ali s prevaro pridobljeno premoženje zapravili in zaposlene pognali na cesto. Očitno smo bili na to plat kapitalizma povsem nepripravljeni, zato bi torej moralo biti vsaj zdaj jasno, da potrebujemo tisto, kar nam je v prvih dvajsetih letih ropanja podjetij povsem umanjkalo - odgovorne lastnike. Domače ali tuje, vsekakor drugačne od tistih, ki so nas, pogosto povsem zakonito, tudi s pomočjo odvetnikov, zapeljali v prepad.
