Tiskane izdaje
Draga Mia,
za tvojo nesrečo sem izvedela, kot za tak dogodek ne bi smel izvedeti nihče – iz televizijskih poročil.
A po drugi strani: še dobro, da je bilo tako, sicer bi se v petek, ko sva bili zmenjeni, spraševala, kje si. Prav ti, ki si bila morda najbolj zanesljiva oseba, ki sem jo poznala.
Naše Mie ni več, sem nehote vzkliknila, ko sem tako mimogrede zaslišala ime Mia, se za trenutek zazrla v sliko na ekranu in ko se mi je v glavi sestavilo, da si to najbrž ti. Tabornica, na Slovenčevi. V ponedeljek zvečer.
Zdaj zrem v tvojo podobo in se spominjam trenutkov, ki si nam jih podarila. Nikoli se ti nisem ustrezno zahvalila za vse, kar si nam podarila. Ampak kako bi – saj nisem mogla vedeti, da se ne bova več videli.
Vem, da si bila zlata maturantka, tako te opisujejo v medijih. Ampak to je bilo morda še najmanj. Predvsem si bila verjetno najbolj čist človek – prepričana sem, da je bila takšna tudi tvoja prijateljica Klara –, kar sem jih poznala. Punca, ki je človeku dajala upanje v človeštvo in medosebne odnose.
Spoznala sem te kot šestnajstletnico. Kot skrbno, prijazno, ljubečo, srčno deklico. Ves ta čas si bila šele na pragu življenja in lepo je bilo opazovati, kako vedro in samozavestno zreš v svet. Veš, kaj mi je bilo najbolj všeč? Kako lepo si celo kot najstnica, ki bi jo morali hormoni metati levo in desno, govorila o svoji družini in o svojih taborniških »otrocih«, ki si jih znala nežno voditi in vzgajati.
Draga Mia, ne morem dojeti, da te ni več.
Če bi bil ponedeljkov večer izhodišče za film, bi ga v studiu zavrnili z argumentom, da je nerealen. Žrtev je preveč popolna in storilec prevelika baraba. A očitno je v življenju že tako.
Te besede pišem z eno samo željo: da bi se nas dogodek, ki je ta teden pretresel vsakogar, dotaknil do te mere, da bi za volanom ravnali s polno zavestjo in odgovornostjo. Brezvestnežem najbrž ne bo nič preprečilo, da ne bi še naprej vozili pijani. Toda nesreč ne povzročajo samo oni.
Precej voznikov nori, izsiljuje in misli, da imajo povsod prednost.
Divja vožnja dokazuje njihovo pomembnost. Na cesti je nadzor v njihovih rokah. Kot bi hoteli parafrazirati nekdanjega poslanca Branka Kelemino: »Če mi čez dan vsi skačejo po glavi, mi na cesti ne bodo.«
Psiholog dr. Marko Polič s filozofske fakultete v Ljubljani je že leta 2005, ko je začel veljati strožji zakon o varnosti v cestnem prometu – prometno zakonodajo so potem sprva ostrili, nato pa lani omilili, verjetno tudi zaradi bentenja voznikov, da so kazni previsoke –, dejal, da ni posebne povezave med osebnostnimi lastnostmi posameznika in varno vožnjo.
»Težko bi izločili nevarne voznike. Če ima nekdo izraženo neko lastnost, na primer nevrotičnost, to še ne pomeni, da bo na cesti bolj nevaren. Lahko pa je nekdo v določenem obdobju bolj nagnjen k nesreči. Človek, ki se ločuje, bo zaposlen s svojimi težavami in zato tudi manj previden. Ko bo rešil problem, bo spet relativno varnejši voznik.«
Na srečo so nesreče redke. Tudi zato večina voznikov meni, da se jim ne more nič zgoditi. Tolikokrat so naredili napako, zapeljali skozi rdečo, prehiteli v škarje, vozili, ko so popili nekaj kozarčkov, pa vendar so jo odnesli brez praske. Zjutraj so zaspali, zato se jim je mudilo v službo. Zunaj je deževalo in še vedno niso peljali avta na servis. Zavore so slabo delovale, cesta pa je bila spolzka. Nekdo je skočil na cesto ...
Nevarna vožnja se lahko konča z nesrečo in povzroči jo lahko vsakdo od nas. Zadošča sekunda nezbranosti.
Draga Mia, upam, da se bomo tisti člani družbe, ki sicer poskušamo vsakdanjik preživeti odgovorno, tudi v avtomobilu vsako sekundo zavedali, da lahko naše vozilo postane stroj za ubijanje. Morda, samo morda, se bomo tako v prihodnje izgonili večjemu številu nesmiselnih smrti.
Leta 2011 sem v Sobotni prilogi pisala o divjanju voznikov čez prehode za pešce:
»Zakaj postaja vse bolj sprejemljivo in običajno, da pešec šestkrat pogleda levo in desno in potem šprinta čez prehod, saj mu prav nič in nihče ne zagotavlja, da bo na drugo stran prišel živ.«
Takrat še nisem imela osebne izkušnje s smrtjo na prehodu, toda že takrat me je bilo strah.
Prehod za pešce, kakršen je tisti na Slovenčevi, je namreč tudi v bližini naše hiše – na Litostrojski.
Ležeči policaji ne pomagajo. Čeznje vozniki zapeljejo bistveno hitreje, kot je smiselno, in očitno jim je prav malo mar, če z vozilom treščijo ob asfalt.
Tisti, ki pripeljejo od obvoznice proti Celovški, v daljavi – še posebej ponoči – vidijo samo semafor v križišču z Goriško in morda še prometni znak, ki napoveduje prehod čez železniško progo.
Prehoda za pešce ob Korotanski sploh ne zaznavajo. Še prometni znak je skrit za tisti, ki naznanja kolesarsko stezo.
Vsakič, ko se z otroki podam čez, me skrbi. Z razlogom. Enkrat je voznik, ki je bil še pri železniški progi, ko smo stopili nanj, torej približno sto metrov stran, pridivjal do nas, ko smo še hodili čez, zavil na drugi pas in potem raje vozil sto metrov v nasprotno smer, kot da bi se ustavil. Tudi minuli teden je voznica zapeljala nanj, ko smo bili še na prehodu, kakšen dober meter za nami.
Draga Mia, zdaj imamo Mio samo še v risanki Mia in jaz. Deklica v njej je prav tako mila kot ti. Škoda, da se takrat nisi odločila za avdicijo za sinhronizacijo. Bila bi odlična in še vedno bi te lahko vsaj slišali.
Zdravo, Mia, povej geslo in poleti v sanjski, pravljični svet.
