Micke, Ančke in ostale mašine
sob, 18.08.2012, 12:00
Micke, Ančke in ostale mašine
Kako plačati za delo, ki si ga opravil sam.

Nedavni obisk starega prijatelja iz prekomorske dežele, kjer se uresničujejo sanje, je, ob organizaciji njegovega povratka v domovino, v vsem sijaju izpostavil kompleksnost in zamajal vero v gospodarnost lastne organizacije potovanj. Res je, da so k zapletom prispevali tudi prijateljevi dohtarsko raztreseni atributi in naivno prepričanje, da se lahko na let Barcelona - Frankfurt - Boston pač vkrcaš tudi v Frankfurtu. Omenjeno naivno mišljenje je v kontekstu kapitalistične logike, da lahko letalska družba njegovo karto proda še drugemu potniku, zvenelo tako upravičeno, da je vzbudilo hudo skepso.

Slednja je, v tesni povezavi z božjo previdnostjo prijateljevega dekleta, začela odisejo klikanja po straneh letalskih prevoznikov, ki so očitno namenoma narejene tako, da nadebudnega popotnika prisilijo v klic na eno od njihovih (plačljivih) številk za pomoč uporabnikom. Po desetminutnem interaktivnem pogovoru z avtomatiziranim in nadvse uvidevnim odzivnikom se je na drugi strani Atlantika le oglasilo človeško bitje. Pogovor je bil krajši in temu primerno razočarujoč predvsem v delu, ki je pojasnil, naj se obrnemo na drugega letalskega prevoznika. Ta je sicer partner prvega, a edini pristojen za kakršnekoli spremembe v prvih dveh fazah potovanja. Cinične pripombe, s katerimi smo pospremili vnovično čakanje na »vroči liniji« drugega prevoznika, so se po desetminutnem pogovoru z avtomatom ubesedile v nasvetu, naj spet pokličemo prvega.

Po še nekaj klicih na pomoč je postalo jasno, da bo treba v Barcelono in prsti so spet prijeli za miško. Prvi dokaj ugoden zatetek je bi let Benetke - Istanbul - Barcelona za 200 evrov za dve osebi, čas potovanja pa nezanemarljivih 18 ur. Sledil je klic na železniško postajo Ljubljana, kjer je prijazna gospa ob željeni destinaciji resignirano zavzdihnila. »Barcelona, kaj? Uf.. Ja, se da. Traja 24 ur, zahteva 5 prestopov in stane okoli 400 evrov na osebo.«

Delovnik se je zaključil z rezervacijo leta iz Zagreba v Barcelono in rezervacijo letališkega hotela za eno noč. Pustimo ob strani nadaljnje komplikacije z elektronsko potrditvijo leta, ki je računalnik nikakor ni hotel poslati na elektronsko pošto in s tem povzročil še nekaj minut pogovorov z avtomatskimi odzivniki. K sreči so bili ti tako navdušujoče prijazni, da so se lahko pohvalili z nakakšno evropsko nagrado za najboljšo pomoč uporabnikom.

Psihično izčrpani od avtomatske pomoči, ki je sledila uram neuspešne klikajoče samopomoči, smo se sesedli na klop in po nekaj požirkih zasluženega piva se je pogovor začel vrteti okoli koncepta shadow work. Recimo mu senčno delo in se zavedajmo, da nima nič skupnega s srkanjem limonade. Po avstrijskem filozofu Ivanu Ilichu dobrih 30 let star koncept zajema delo, ki ga opravimo brezplačno, zato da lahko sploh opravljamo plačano delo. Avtor je vanj vključil na primer neplačano delo v gospodinjstvu, v današnjem času pa ga lahko razpoznamo v brisanju neskončnih količin neželjene pošte, plačevanju blaga v trgovinah ali bencinskih servisih s samopostrežnimi blagajnami in ostalih »snađi se« (ne)uslugah.

Res je, da lahko s senčnim delom včasih prihranimo čas in denar, a kaj, ko se takšno delo, ki od nas zahteva vsaj umski napor, kopiči in povzroča stres ter utrujenost, ki jima ne znamo pripisati izvora. In če si postindustrijsko družbo predstavljamo kot družbo storitev, ji samopostrežnost odžira delovna mesta. No, če smo iskreni jih tudi ustvarja, saj je za kompleksne sisteme samopostrežbe potrebno veliko vzdrževalcev.

Ali imate raje »Micko«, ki vam z nasmeškom zavije kupljeno blago, ali piskajočo samopostrežno blagajno, presodite sami. Verjetno pa velja, da poslovanje z »mickami«, ne glede na vselej prisotna spolzka tla medčloveške komunikacije, še vedno nudi večjo mero humanega zadovoljstva.



Micke, Ančke in ostale mašine

Foto: Maxim Shemetov / Reuters

Prijavi sovražni govor