Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Micke, Ančke in ostale mašine
sob, 18.08.2012, 12:00
Micke, Ančke in ostale mašine
Kako plačati za delo, ki si ga opravil sam.

Nedavni obisk starega prijatelja iz prekomorske dežele, kjer se uresničujejo sanje, je, ob organizaciji njegovega povratka v domovino, v vsem sijaju izpostavil kompleksnost in zamajal vero v gospodarnost lastne organizacije potovanj. Res je, da so k zapletom prispevali tudi prijateljevi dohtarsko raztreseni atributi in naivno prepričanje, da se lahko na let Barcelona - Frankfurt - Boston pač vkrcaš tudi v Frankfurtu. Omenjeno naivno mišljenje je v kontekstu kapitalistične logike, da lahko letalska družba njegovo karto proda še drugemu potniku, zvenelo tako upravičeno, da je vzbudilo hudo skepso.

Slednja je, v tesni povezavi z božjo previdnostjo prijateljevega dekleta, začela odisejo klikanja po straneh letalskih prevoznikov, ki so očitno namenoma narejene tako, da nadebudnega popotnika prisilijo v klic na eno od njihovih (plačljivih) številk za pomoč uporabnikom. Po desetminutnem interaktivnem pogovoru z avtomatiziranim in nadvse uvidevnim odzivnikom se je na drugi strani Atlantika le oglasilo človeško bitje. Pogovor je bil krajši in temu primerno razočarujoč predvsem v delu, ki je pojasnil, naj se obrnemo na drugega letalskega prevoznika. Ta je sicer partner prvega, a edini pristojen za kakršnekoli spremembe v prvih dveh fazah potovanja. Cinične pripombe, s katerimi smo pospremili vnovično čakanje na »vroči liniji« drugega prevoznika, so se po desetminutnem pogovoru z avtomatom ubesedile v nasvetu, naj spet pokličemo prvega.

Po še nekaj klicih na pomoč je postalo jasno, da bo treba v Barcelono in prsti so spet prijeli za miško. Prvi dokaj ugoden zatetek je bi let Benetke - Istanbul - Barcelona za 200 evrov za dve osebi, čas potovanja pa nezanemarljivih 18 ur. Sledil je klic na železniško postajo Ljubljana, kjer je prijazna gospa ob željeni destinaciji resignirano zavzdihnila. »Barcelona, kaj? Uf.. Ja, se da. Traja 24 ur, zahteva 5 prestopov in stane okoli 400 evrov na osebo.«

Delovnik se je zaključil z rezervacijo leta iz Zagreba v Barcelono in rezervacijo letališkega hotela za eno noč. Pustimo ob strani nadaljnje komplikacije z elektronsko potrditvijo leta, ki je računalnik nikakor ni hotel poslati na elektronsko pošto in s tem povzročil še nekaj minut pogovorov z avtomatskimi odzivniki. K sreči so bili ti tako navdušujoče prijazni, da so se lahko pohvalili z nakakšno evropsko nagrado za najboljšo pomoč uporabnikom.

Psihično izčrpani od avtomatske pomoči, ki je sledila uram neuspešne klikajoče samopomoči, smo se sesedli na klop in po nekaj požirkih zasluženega piva se je pogovor začel vrteti okoli koncepta shadow work. Recimo mu senčno delo in se zavedajmo, da nima nič skupnega s srkanjem limonade. Po avstrijskem filozofu Ivanu Ilichu dobrih 30 let star koncept zajema delo, ki ga opravimo brezplačno, zato da lahko sploh opravljamo plačano delo. Avtor je vanj vključil na primer neplačano delo v gospodinjstvu, v današnjem času pa ga lahko razpoznamo v brisanju neskončnih količin neželjene pošte, plačevanju blaga v trgovinah ali bencinskih servisih s samopostrežnimi blagajnami in ostalih »snađi se« (ne)uslugah.

Res je, da lahko s senčnim delom včasih prihranimo čas in denar, a kaj, ko se takšno delo, ki od nas zahteva vsaj umski napor, kopiči in povzroča stres ter utrujenost, ki jima ne znamo pripisati izvora. In če si postindustrijsko družbo predstavljamo kot družbo storitev, ji samopostrežnost odžira delovna mesta. No, če smo iskreni jih tudi ustvarja, saj je za kompleksne sisteme samopostrežbe potrebno veliko vzdrževalcev.

Ali imate raje »Micko«, ki vam z nasmeškom zavije kupljeno blago, ali piskajočo samopostrežno blagajno, presodite sami. Verjetno pa velja, da poslovanje z »mickami«, ne glede na vselej prisotna spolzka tla medčloveške komunikacije, še vedno nudi večjo mero humanega zadovoljstva.



Micke, Ančke in ostale mašine

Foto: Maxim Shemetov / Reuters

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
4 komentarji
sofia

Vidim, da so popravili napake, ki jih navajam v prvem komentarju.

19. avgust 2012, ob 10:30:38
mirko1

Ko sem bral ta članek sem dobil sem občutek, da je za avtorja članka (če izpustimo bistvo), vse kar ni posredovano preko spleta, tako primitivno, da lahko njihovo delo (dajanje informacij), enačimo z primitivnimi kmečkimi Mickami in Ančkami. Bolano! Že dolgo trdim, da ta folk v Ljubljani ne stoji več trdno na tleh, ampak so tam nekje med oblaki. Še posebno se to nanaša na novinarski ceh, ki se obnašajo, kot da bi živeli velemestu ZDA. Razmišljajo na način, da vse kar (kar se Slovenije tiče) in ni v Ljubljani je primitivno in kmetavzarsko.

19. avgust 2012, ob 08:55:39
sofia

Sicer je pa celoten spis grozen.
Zakaj bi pisali preprosto , če lahko kompliciramo.
Gre v bistvu za preprosto zgodbo o tem, kako nam moderna tehnologija lahko stvari tudi zaplete.
Ampak pisec se izraža tako izumetničeno in "intelektualno", da sploh ne moreš razbrati, za kaj je v resnici šlo.
Kdo je potoval? Kam je potoval? Kdo je telefonaril in "klikal"? V čem je bil zaplet?

18. avgust 2012, ob 13:04:03
sofia

Micke, Ančke in ostale mašine.
Ko plačati za delo, ki si ga opravil sam.

Od kdaj se v slovenščini naslov konča s piko?
In od kdaj lahko poved sestoji iz dveh odvisnikov?

18. avgust 2012, ob 12:49:17
4 komentarji
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej