Tiskane izdaje
Za vsakega starša so njegovi otroci najpomembnejši. Za mnoge, ki so zaposlenih v javnih ustanovah, so ti isti otroci zgolj eni od mnogih.
To se velikokrat izkaže, ko je treba na okoliščine pogledati iz širšega zornega kota, ne le iz ozko medicinskega. Zdravniki danes znajo ohraniti nedonošenčke, ki se rodijo kmalu po polovici nosečnosti. Znajo oživiti udeležence v prometni nesreči. Z zapletenimi operacijami znajo delati tako rekoč čudeže.
To je pohvalno. Zaplete se, ker se potem redkokdo sprašuje, kaj se z otroki dogaja pozneje. Po zdravljenju so mnogi odpuščeni v domačo oskrbo. Nekaterim ostanejo posledice. Ne morejo se premikati, ne morejo skrbeti zase. Ne morejo dvigniti roke in nesti žlice v usta. Starši so srečni že, če jih prepoznajo in se jim nasmehnejo.
Takih otrok je vse več. V rehabilitacijskih ustanovah jim nudijo intenzivno obravnavo in starše učijo, kako naj z njimi ravnajo v domačem okolju. Vendar prostora za vse ni. Ekipe so majhne in denarja za širitev ni. Zato je po eni strani razumljivo, da se zdravniki in drugo osebje nočejo preveč navezati na svoje paciente, saj morajo včasih sprejemati strokovne odločitve, pri katerih čustvena vpletenost lahko škodi.
A to še ne pomeni, da jim ni treba izkazovati sočutja do otrok in njihovih staršev.
Ena od zdravnic je na primer v odgovoru na novinarsko vprašanje med drugim zapisala: »To je dikcija nekaterih staršev, ki menijo, da njihovi otroci ne dobijo zadostnih programov.«
Starši iz društva Vesele nogice so tudi zaradi svojih slabih izkušenj z javnim zdravstvom sestavili pobudo za spremembo zdravstvene zakonodaje. »V zadnjih letih smo se v javnem zdravstvu neštetokrat srečali s težavami, nedostopnostjo in žal tudi nespoštljivim odnosom do otrok s posebnimi potrebami in njihovih svojcev. Nismo edini, veliko staršev otrok s posebnimi potrebami se srečuje s takšnimi težavami. Ogromno pa jih o tem niti javno ne spregovori ali se tudi niti ne obračajo na društva ali pristojne inštitucije po pomoč.«
V istem tednu je znanka potožila, kako ji je medicinska sestra zabrusila, da ni življenjsko ogrožena, ko je spraševala, kdaj bo na vrsti za operacijo, za katero je celo vzela dopust v terminu, ko je bila ta predvidena. Za medicinsko sestro je bila le ena od mnogih pacientov, a znankin svet se je že skoraj leto dni vrtel okoli operacije. Šlo je zanjo ne za njenega otroka, pa jo je osorni odgovor še vedno prizadel.
Je včasih res tako težko zlesti v kožo nekoga drugega? Da ni, dokazujejo tisti zdravniki, terapevti in drugo medicinsko osebje, ki jih starši ne morejo prehvaliti.
Zakaj ne more biti tako povsod?
Tudi obiski v javnem zdravstvu niso brezplačni. Zanje plačujemo vsi. Še več. Iz našega skupnega žepa so bile plačane tudi ure za šolanje vseh zaposlenih v javnem zdravstvu. Ker je šolstvo do terciarne ravni za posameznike brezplačno, včasih na to dejstvo kar pozabimo.
Staršem, ki se morajo zaradi okoliščin, v katerih so se znašli, obračati na zdravnike za (dodatne) obravnave, terapije, potrdila, napotnice, se lahko počutijo zelo ponižani. Postavljeni so v položaj, ko se jim zdi, da morajo prositi za tisto, kar bi otrokom tako rekoč moralo pripadati. In kar nemara drugi starši pri drugih zdravnikih celo brez težav dobijo.
Mnogi starši terapije, ki jih lahko dobijo, v javnem zdravstvu dopolnjujejo z obiski pri zasebnikih. Eni zato, ker je to njihovo edino upanje, drugi zato, ker intenzivne obravnave lahko izboljšujejo kakovost življenja.
Če zanje nimajo denarja, ga poskušajo nabrati, kakor vedo in znajo.
V društvu Vesele nogice zbirajo zamaške. »Z zbiranjem zamaškov ozaveščamo o ekologiji in dobrodelništvu, predvsem pa lahko s tristotimi evri od vsake tone zbranih zamaškov plačamo od osem do deset ur terapij,« pojasnjuje predsednica društva Spomenka Valušnik.
Drugi se odločajo za crowdfunding.
Starši so se za blagor svojih otrok pripravljeni odpovedati marsičemu, včasih tudi dostojanstvu. Je to res nujno?
