Tiskane izdaje
Ta teden sem po facebooku ugotovila, da zbirajo denar za punčko, ki jo poznam.
Deklica, ki se je rodila skoraj tri mesece prezgodaj, je danes stara dve leti in pol. Je živahna in vesela, zgovorna in razigrana. Njena težava je, da še ni shodila. Ko se je bližal skrajni rok, pri katerem bi tudi nedonošeni otroci že morali hoditi, se je izkazalo, da resno zamuja.
Da bi lahko shodila, potrebuje fizioterapijo. Koliko ur? Čim več. Zavarovalnica je pripravljena plačati dve uri na teden, deklica bi jih potrebovala najmanj petnajst. Ura pri zasebniku stane 40 evrov.
O tem nisem vedela prav nič.
»Mar nisi vedela, da hodi na fizioterapijo?« me je vprašala dekličina mama.
»Sem, ampak sem mislila, da ji ta pripada,« sem ji odgovorila.
Sem bila naivna? Bi morala sama razbrati, da terapije niso brezplačne?
Slovensko javno zdravstvo je v mojih očeh kljub napakam pozitivna dediščina socializma. Res je, da so čakalne dobe dolge, da je marsikje prostorska stiska in da ima skoraj vsakdo slabo osebno izkušnjo, tudi jaz. Ampak imam tudi dobre izkušnje in poznam veliko zdravnikov in medicinskih sester, ki predano poskušajo pomagati svojim pacientom. In navsezadnje, v Ameriki, denimo, si operacije, ki jo potrebuje, ne more vsakdo tudi privoščiti.
Kljub temu se je v zadnjih letih zvrstilo že veliko pozivov za finančno pomoč. V vrtcu so bile škatle, v katerih so zbirali zamaške; videvala sem jih tudi po trgovinah. Zraven je bila ponavadi fotografija otroka. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako so lahko zamaški povezani z operacijo in zakaj bi kdorkoli doniral denar v sorazmerju z zbranimi zamaški. Mar ne bi podjetje, ki bi hotelo prispevati sredstva, to lahko naredilo tudi brez njih?
Potem se je v zadnjih mesecih razplamtela zgodba dveinpolletnega fantiča, ki so mu ravno pred dnevi uspešno operirali nogico. Slediti sem ji začela, ko sem zaslišala, kako zdravniki trdijo, da bo fantovo življenje bolj kakovostno s protezo, kot bi bilo, če bi mu ohranili nogico. Bolj kakovostno?
Ker smo ravno v tem času pripravljali smernice za poročanje o otrocih, smo se s kolegicami veliko pogovarjale, ali je bilo prav, da se je njegovo ime pojavilo v medijih. Bi lahko zgodbo o sistemskih težavah v zdravstvu predstavili tudi brez tega? Je bilo modro, da se je fantova mama izpostavila z imenom in priimkom in da lahko zato otroka vsakdo identificira; ne samo danes ampak tudi v prihodnje?
Vsako tako modrovanje preide v drugačen kontekst, ko v središče zgodbe stopi nekdo, ki ga poznaš.
Dekličini starši so se odločili za crowdfunding. Če lahko nekdo na Kickstarterju zbira denar za udejanjenje dobre ideje, zakaj ne bi na podoben način zbirali denarja tudi za deklico, ki brez velike količine strokovne pomoči ne bo shodila?
V spremnem zapisu so pojasnili, zakaj so se odločili za tako potezo. Deklica je ravno v najbolj kritičnem obdobju. Če ji ne bodo pomagali zdaj, bo prepozno. Če bi hodila samo na tiste ure fizioterapije, ki jih plača zavarovalnica, bi terapija trajala predolgo. In z vsakim dnem, ko ne hodi, se kopičijo težave, ki so posledica tega, da ne hodi.
Ali zavarovalnica s tem, ko krije stroške dveh ur fizioterapije na teden, privarčuje? Morda. Toda otroci, ki ne bodo shodili, bodo obsedeli na vozičku. Takrat bodo stroški vrtoglavo narasli, ne le za starše, tudi za državo. Nekdo bo moral plačevati: dodatek za izgubljeni dohodek, dodatek za nego, strokovno pomoč v vrtcu in šoli, voziček, pripomočke, operacije ...
Je torej smiselno varčevati pri fizioterapiji?
Življenje dekličine ožje in širše družine se zadnje mesece vrti le še okoli telovadbe in denarja za njo. Upajo, da jim bo uspelo.
In če prej nisem vedela, kakšen je smisel zbiranja zamaškov, se zdaj o tem ne sprašujem več. Ura fizioterapije je majhen korak za našo družino in velik za njeno. Še tristo korakov in uspelo jim bo.
