Tiskane izdaje
Velikokrat se pogovarjamo o begu možganov. Mladi, ki so se izšolali v Sloveniji, iščejo delo v tujini, ker ga doma ne morejo dobiti.
Ampak včasih se vprašam, ali nimajo morda še kakšnega razloga za bežanje. Na primer boljše družbeno okolje, prijetnejše vzdušje.
Mnogi iz moje generacije, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga odšli v tujino, ob (začasni) vrnitvi ugotavljajo, da smo Slovenci zelo nezadovoljni. Svoje nezadovoljstvo nosimo izpisano na obrazu. Izražamo ga s komentarji na družabnih omrežjih. In zelo radi ga pokažemo tudi z vožnjo. Pravila v prometu so za mnoge le za to, da jih kršijo.
Kako naj se odzovem na očitno junačenje, aroganco in brezvestnost drugih avtomobilistov, ko imam v avtu otroke? Naj glasno zakolnem ali naj jezo potlačim? Otroci so zelo občutljivi na vse signale, ki jih oddajam, in če jezo izrazim, takoj vprašajo, mami, kaj se je zgodilo? Zakaj si jezna? Kaj je stric naredil?
Kaj naj jim tedaj odgovorim?
Da je stric v temnem audiju – ravno med poslušanjem oddaje na Valu 202 o tem, kako vozniki v temnih vozilih nemških znamk med vožnjo po avtocesti svetijo z lučmi vsem, ki ne izpuhtijo pred njimi – ravnokar ogrozil sebe in druge. Brez smernika se je vrinil na sosednji pas in se postavil tako, da je pri tem zablokiral še našega. Zakaj? Samo zato, da bi se maščeval drugemu vozniku, ki ga je domnevno izsilil. Kako to vem? Ker sem ga vprašala, zakaj je to naredil, če pa prometni znak jasno sporoča, da bi lahko ostal na svojem pasu in kljub temu na križišču zavil na levo.
Otroci srkajo signale odraslih. Čutijo tudi jezo, ki jo poskušamo potlačiti. S tem škodimo dvakrat: sebi, ker se ta jeza kopiči v nas, in njim, ker jih ne naučimo, da lahko izrazijo tudi negativna čustva.
In čeprav lahko otrokom vsak dan znova pokažemo, kako je Slovenija vendarle krasna dežela, kjer je zrak še vedno čist (nikomur ni treba hoditi z masko na obrazu), voda pitna (ne glede na to, kaj ugotavlja Mercerjeva lestvica kakovosti življenja), šolstvo in zdravstvo pa vsem dostopna; da je torej marsikje drugje življenje precej bolj zapleteno kot pri nas, me včasih prime, da bi jim svetovala, naj gredo. Naj gredo nekam, kjer so ljudje prijazni, strpni in spoštljivi, pa čeprav jim je morda v resnici bolj hudo, kot je nam.
Kaj so pravzaprav prave življenjske vrednote? Američani, na primer, so na delovnem mestu vsi po vrsti ustrežljivi in prijazni. Njihova prijaznost večinoma ni iskrena, je pač zapovedani del službe, a dobro dene. Slovenska osornost je iskrena, a ne dene dobro. Kaj torej privzgojiti otrokom? Iskrenost? Ali vljudnost?
Naj jim privzgajam ljubezen do doma in domačega kraja, jih tako poskusim ohraniti v bližini in poskrbeti, da se bo nekoč povrnila investicija družbe v njihovo znanje (če bo to seveda možno)? Ali naj jih spodbujam, da poskrbijo za svoje dobro počutje v spodbudnem okolju in torej raziščejo možnosti, ki jih ponuja tujina?
Ni nujno, da bodo drugje lažje dobili službo. Je pa precej verjetno, da bodo pristali v okolju, kjer bodo njihov uspeh spodbujali in se zanj z njimi veselili. Precej verjetno je tudi, da bodo na cestah manj ogroženi zaradi frustracij voznikov v drugih avtomobilih.
Morda pa je tu še tretja pot: da vsi skupaj poskušamo svojim otrokom privzgojiti več prizanesljivosti, prijaznosti, strpnosti in joie de vivre. Tudi na cesti.
