Minuta za vzgojo: Slovo od otroštva

Vrtec (in vzgojiteljice svojih otrok) imam rada, priznam. Tudi zato, ker je to ustanova, ki najbolj zaznamuje čas otroštva.

Objavljeno
24. julij 2014 12.51
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Danes je za našo družino poseben dan. Ta srednja se poslavlja od vrtca. Še zadnjič se je – otovorjena z darili za prijateljčke – stopila skozi težka bela kovinska vrata, skozi katera je skorajda vsak dan vstopala zadnja tri leta.

Že pri najstarejšem je bilo hudo, pri najmlajši, ki bo z vrtcem opravila naslednje leto, bo najhuje. A vseeno ima morda najbolj poseben odnos do vrtca in vzgojiteljice, ki je z njo od dni, ko še sploh ni hodila, ta srednja. In zato je tudi to slovo težko.

Lahko bi rekla, da sva se z vzgojiteljico precej razlikovali v svojih zanimanjih. Ravno zato sem ji še toliko bolj hvaležna, saj je ta srednji lahko predala vso tisto ljubezen, ki ji je jaz nisem mogla.

Prav to, da je vzgojiteljica – ki je v mojih očeh na nek način nadomestna mati otrok, saj je tista, ki se šest ur na dan z njimi igra, pogovarja, zabava, jih uči – tako zelo drugačna od mene, a vendar tako zelo smiselna za mojo hči, me vsak dan znova potrdi v prepričanju, da so vrtci v Sloveniji eden boljših družbenih sistemov, ki jih imamo.

Opozorjena sem bila, da ni povsod tako. Pisala mi je mamica, ki pravi, da jo s svojim poveličevanjem vzgojiteljic žalim. In ne samo nje.

»Hčer moje prijateljice je vzgojiteljica tepla (in druge otroke v tisti skupini tudi), moj otrok je bil redno šikaniran (in prav tako drugi v njegovi v skupini).. In da ne bo pomote, sama sem strokovna delavka v vrtcu in šoli. Veliko vrtcev je odličnih, mnogi niso,« je zapisala.

Vsem tistim staršem, ki nimajo izkušnje staršev iz našega vrtca, bi rada sporočila, da mi je žal, če ni tako. A to še ne spremeni mojega prepričanja, da je sistemska urejenost vrtcev in zagotavljanja varstva otrok, kakršno imamo pri nas, v mojih očeh dobra.

Sama nisem obiskovala vrtca. Veliko prijateljev me je zato lahko prestrašilo z zgodbami o vzgojiteljicah, ki so jih silile k spanju, ko jim ni bilo do tega; ki so jim z žlico tlačili hrano v usta, ko česa niso hoteli jesti. Zato sem skrb za svoje otroke s strahom prepustila tej ustanovi. A druge izbire nisem imela in nikoli mi ni bilo niti za trenutek žal.

Starši, ki imajo slabo izkušnjo z vzgojiteljicami, naj poskusijo to urediti v svojem vrtcu. Ena od poti je svet staršev. V času, ko učitelji sporočajo, da je eden od najhujših pritiskov, ki ga doživljajo na delovnem mestu, ravno pritisk staršev, imajo verjetno tudi v vrtcu veliko moč. Po izkušnjah bi celo rekla, da lahko starši, ki si nekaj zapičijo v glavo, to dosežejo, tudi če je rešitev slaba. Včasih zato, ker so drugi starši morda preveč apatični ali jih zadeva ne zanima. Spet drugič zato, ker se v številnih zavodih bojijo njihovega pritiska.

Pri vrtcih cenim še eno stvar. Tako rekoč mimogrede, med igro, so otroci pridobili znanja, ki bi ga od njih pričakovala šele v šoli. Za to jim ni bilo treba sedeti pri miru dvajset ali celo petinštirideset minut. Usvajali so ga sproti, v zabavnem in sproščenem vzdušju. Če so reševali kakšne naloge, so to delali brez občutka pritiska in prisile, ki jih bosta spremljala v šoli. Ko gledam šest-in sedemletne šolarje, se vsakič znova sprašujem, kam je iz šol izginila igrivost, ki so jo obljubljali ob uvedbi devetletke. Igralne kotičke, ki naj bi omilili prehod v šolo, so namreč že zdavnaj pospravili.

Tu je še tretji razlog, zakaj mi je vrtčevski čas tako pri srcu. Z odhodom iz vrtca se končuje najbolj brezskrbno obdobje v otroškem življenju. Nikoli več ne bo najpomembnejše vprašanje, ali se bodo igrali, in najtežja odločitev, s kom bodo to počeli. Zaključuje se tudi brezskrbno življenje odraslih. Ko so otroci vrtičkarji, so tudi popoldnevi odraslih napolnjeni z maloštevilnimi obveznostmi. Ko ti vstopijo v šolo, pa postane ključno, kako je bilo v šoli.

Tudi strokovnjaki opozarjajo, da vse več staršev v svojem otroku vidite le še šolarja. Da ga vrednotijo zgolj skozi šolske ocene. Da v njem ne vidijo več prijaznega brata, ki je vedno pozoren do mlajše sestrice, športnika, ki zabija odločilne koše, skrbnega fantiča, ki vedno brez opozorila pospravi sobo. Šola je v družinskem življenju postala tako pomembna, da si jo otroci izbirajo za zadnjo frontno črto v svojih spopadih s starši. S šolo jih lahko spravljajo iz tira. Velja tudi obratno: mladostnik je lahko kakršenkoli, da le domov nosi dobre ocene, pravita družinska terapevta dr. Albert in Lea Mrgole.

In še nazadnje: slovo od otroštva je morda ena najpomembnejših življenjskih prelomnic. Kako močno nas to zaznamuje, v resnici občutimo šele kot odrasli, že stopajoči po poti druge polovice življenja. Takrat se s hrepenenjem oziramo nazaj v ta čas.