Tiskane izdaje
Jutranji odhod v vrtec, šolo in službo je morda najbolj stresen del družinskega vsakdanjika. Z njim lahko tekmuje samo še trenutek, ko pridemo domov.
Na mojo srečo pri nas odgovornost za pravočasni odhod zdoma večinoma prevzema mož. Ker je veliko potrpežljivejši od mene, je to v časovni stiski tudi najbolj smiselno.
Ko se kdaj zgodi, da to breme pade na moja pleča, je namreč ponavadi zelo kmalu ogenj v strehi.
Oblečemo in uredimo se kar hitro, zaplete pa se pri obuvanju in odhodu skozi vrata. Prvič, drugič in tretjič otroke ponavadi še relativno umirjeno pozovem, da naj se podvizajo. Četrtič in petič pa ponavadi že povzdignem glas.
Šestič rečem: štejem do tri. Če ne greste ... Sledi grožnja s kaznijo, ki je odvisna od domišljije. Včasih kazen ni najbolj posrečena. A ker teorija pravi, da je treba tisto, kar smo rekli, da bomo naredili, tudi izvesti, se potem znajdem v zadregi.
Naj popustim in kazen obvisi v zraku? Ali naj vse skupaj izpeljem do konca?
Zadnjič sem tako sledila tisti teoriji, ki pravi, da so prazne grožnje neučinkovite. Potem sva bila slabe volje oba, sin, ki sem ga zaradi njegovega obiranja kaznovala, ker se pri tri še ni premaknil (se pa je začel, ko je videl, da zelo odločno korakam proti njemu), in jaz, ki mi je bilo žal, da nisem vendarle popustila, ko sem videla, da je le začel vleči jakno nase.
Razšla sva se oba nesrečna. V službi se tega občutka še dolgo nisem mogla otresti. Kolega, ki je prepoznal moje nelagodje, mi je potem, ko sem se izpovedala, modro navrgel: teorij je veliko. Ena pravi, da je treba šteti do deset.
Čisto zares sem se tisti dan potolažila šele, ko sem popoldne pred šolo zaslišala sinov veseli vzklik: Mami.
On je najbrž kmalu pozabil, jaz pa si moram to izkušnjo zapomniti. Za drugič.
In kaj vi naredite, ko mirna opozorila ne zadoščajo?
