Mussoliniji in Mussomeliji

Ko se je nekega dne Benito Mussolini pojavil v Postojni, so kajpak organizirali špalir šolarčov, da so navdušeno mahali z zastavicami. Moji mami in sošolki, takrat v prvem ali drugem razredu, se je zdel tako smešen, da nista mogli zadržati smeha. Tajna policija ju je, deklici, takoj odpeljala na zaslišanje. Kaj se pa ve, punce utegnejo skrivati kako državno skrivnost ali še kaj hujšega!

Benito mi je po tolikih letih kar simpatičen, saj je s svojo pojavo presegal vse komedijante, vključno z nesmrtnim Chaplinom. Dobri stari sir Charles Spencer Charlie je leta '40 posnel film Veliki diktator, v katerem se posmehuje tako Mussoliniju kot Hitlerju v njunem pohlepu po svetovni prevladi. Benita ne bi posebej omenjali, če se ne bi v Ljubljanski provinci (Provicia di Lubiana) pojavil nek nov Mussomeli, tokrat v vlogi ameriškega veleposlanika. Je tako »domač« in vsenavzoč, da je celo predsedniku države, izkušenemu diplomatu, prekipelo.

Pravzaprav sta Mussolini in Mussomeli znova zastavila vprašanje slovenske umeščenosti med Vzhodom in Zahodom. Ameriški veleposlanik namreč ni solist, to je jasno že na prvi pogled, in njegovo komedijanstvo je kajpak bolj fasada. Čemu je potemtakem sploh v Sloveniji? Da se druži z desnico in daje zaušnice levici - ki je niti ni več?!

Tu se je seveda treba vrniti k pokojnemu Josipu Brozu, ki je imenitno taktiziral med Vzhodom in Zahodom: Ko so nam grozili Rusi, se je obrnil k Američanom, čeprav je bil verjetno zapriseženi komunist. Od Američanov smo v najhujših letih dobili ne samo hrano, temveč tudi najsodobnejša reaktivna letala (Super Sabre), ki so bila, kot se reče v vojaškem žargonu, dejavnik odvračanja. Josip Broz je vpeljal tudi politiko neuvrščenosti, ki bi nam zdaj pomagala premagati Azerbejdžan.

Zdaj bo Slovenija prisiljena sofinancirati ameriška brezpilotna letala Hawk (Jastreb). Mladina piše, da smo z Jastrebom leteli, v Natu pa bomo samo plačali. Če bi kolegi vedeli, kako počasno in pravzaprav neuporabno letalo je bil Jastreb, bi še enkrat premislili. Na zagrebškem letališču sem opazoval, kako se je vsako, tudi zastarelo potniško letalo trikrat hitreje vzdignilo v nebo.

Gre kajpak za to, da se slovenska zunanja politika po tolikih letih že dvigne na raven nekega boljšega umevanja odnosov Vzhod - Zahod, za kar sploh ni potrebno dosti »filozofije«. Josip Broz je to instiktivno zapopadel, s cigaro in viskijem. Slovenska diplomacija (karkoli to sploh pomeni) pa se ne more odločiti med energetskimi projekti, ki so kajpak povezani z Rusijo, izvozom in diplomatskim komedijanstvom kakega Mussomelija.