Tiskane izdaje
Dolgo je trajalo, da sem vsaj malo doživel to mesto. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem bil pionir med najstniki, je na stadionu San Paolo s statusom božanstva igral Diego Armando Maradona - El Diego. Jasno, navijal sem zanj, za klub Napoli, za mesto Neapelj, hkrati pa sem si obljubil, da grem čimprej na izlet v to mesto. Minilo je več kot četrt stoletja, želja pa nikoli ni zamrla. Pred nedavnim je planila v ospredje, čeprav sem že nekaj let po koncu diegomanije preklopil na nogometne bogataše s severa, na rdeče-črni Milan.
Teden dni v peklensko vročem mestu, ko je polovica njegovih prebivalcev na dopustu, kakšna tretjina lokalov in trgovin pa je zaprtih? Pa kaj. Sredi avgusta oditi v kaotično južnjaško več kot milijonsko naselbino; vedoč, da je prva spodobna lokacija za namakanje v morju vsaj pol ure vožnje stran? Krasno.
Nizati kilometre po razbeljenem asfaltu in kamenju, da doživiš mesto, ki je lenobno, po povsem svojih pravilih, razprostrto pod Vezuvom? Opazovati množico priseljenih Afričanov, ki se z ogromnimi vrečami, polnimi „visoko kakovostne robe najuglednejših svetovnih znamk", borijo za preživetje v obljubljeni deželi, tako opevani Evropi? Hraniti na desetine psov, za katere ne veš, ali dejansko pripadajo beračem ali pa zgolj po naključju s skupnimi močmi prosijo za nekaj drobiža? Neprecenljivo. Kosmatinci, zdelani od neznosne vročine, s svojim nedolžnim pogledom lažje izbezljajo kovance od turistov kot zanemarjenci, zapiteži, zadrogiranci ali zgolj krhki izgubljenci na dveh nogah, ki se na tem svetu ne znajdejo najbolje.
Obiskati nogometni hram San Paolo v popolni tišini žgočega popoldneva, ko od postaje Campi Flegrei do betonske grdobe, ki vendarle premore dušo, ne srečaš žive duše? Kateri norec bi ravno takrat taval tam okoli in iskal nekaj, česar ni več? Pa res? Spoznal sem, da je Maradona še vedno neznansko oboževan. 25 let kasneje strast še ni ugasnila. To je neopisljivo razmerje, možno samo tam doli, na jugu, kjer na trenutke ugibaš, ali nisi morda na obali Afrike.
Na teritorij drugačne Italije te vrnejo turisti, ki so tudi tokrat trumoma prišli poskusit pico margerito k njej domov, pa potem rinili na krater Vezuva in kasneje preverili še Pompeje, se spuščali v mestne katakombe, se iskali med trgovanjem na pretesnih ulicah, skoraj plezali na grad, zvečer brezglavo iskali kancone napoletane ...
Tjakaj te zasidra tudi kramljanje o večno oboževanem, ki so mu sicer na glavo kultne slike na steni neke zgradbe tam nad Via Toledo vzidali nič drugega kot okno. Ampak če bi on še igral v nebeško plavi majici, bi tudi na prijateljsko tekmo z Olympiakosom drli vsi, ne pa samo dobrih 10.000 duš. Ljubezen do El Diega je večna, vžgana je tudi v žalost na mestnem pokopališču. To noro mesto.
