Tiskane izdaje
Zahteva SDS, naj se predsednik države in parlamentarna večina zavežejo k »vsaj delni popravi škode in po padcu sodbe razpišejo nove volitve,« je gotovo bolj legitimna od pripadajoče grožnje, da strankini poslanci ne bi sodelovali v delovnih telesih državnega zbora. Če vrhovno sodišče ugodi pritožbi prvaka opozicije, to na volitve vsekakor meče senco, ki bi nedvomno razburkala politični prostor.
V zahtevi SDS pa se skriva tudi temni senci jasno nasprotje. V kolikor sodba zoper Janšo ne pade na nobeni od instanc, je zavzemanje za njegovo izpustitev mogoče razumeti le še kot agresivno, populistično in nereflektirano volilno kampanjo, katere edina agenda stane večna zvestoba in občudovanje za skorumpiranega politika.
Če bi pri nas politiko jemali s primerno žlico etike in odgovornosti, bi upravičeno pričakovali tudi nasprotno zavezo, ki bi predstavljala antipol zahtevi po ponovitvi volitev v primeru padca sodbe. Obljubo glavnih snovalcev in izvajalcev predvolilnega programa z naslovom »Izpustite Janšo!«, da v primeru obstanka sodbe namesto volitev za nelegitimna označijo lastna dejanja in se skesano umaknejo iz političnega življenja.
Ob tem zna biti zoprno dejstvo, da so se za predvolilno strategijo v obliki rajanj pred sodišči in cerkvami odločili - kar je v včerajšnjem v intervjuju za Večer potrdil tudi Jože Jerovšek - v samem vodstvu stranke, podprli pa pravzaprav vsi, če ne z dejanji pa z molkom.
Če se na tako imenovani levici najde precej posameznikov, ki so pripravljeni javno izraziti dvom v pravilnost odločitve sodišča, na nasprotnem polu odmeva tišina. Doslej ni bilo junaka, ki bi si drznil nakazati vsaj, da je obsodba Janše pravnomočna in da, dokler je tako, njihov voditelj nima kaj iskati na čelu stranke, kaj šele v parlamentu. Kadar se je v zgodovini SDS pojavil takšen junak (resnici na ljubo jih ni bilo veliko), so ga pač v stranki za nazaj in za naprej iz nje izbrisali.
Ob tem ponovno lahko vidimo ključni razkol med t.i. levo in desno inteligenco pri nas. Če levičarsko usmerjeni komentatorji in intelektualci kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj neprizanesljiv do lastne opcije, desna intelektualno-politična elita kot homogena celota sledi le eni dogmi - dogmi o Janševi brezprizivni veličini.
Res pa je, da po volitvah na desni počasi na površje prihajajo bolj pragmatični posamezniki, ki pripadnosti idejam stranke ne razumejo v obliki brezpogojne zvestobe enemu vodji. Glede na rezultate volitev, ki so pokazali, da malikovanje Janeza Janše podpira vse manj ljudi, bi bilo najbrž za stranko dobro, da bi tokrat izbris »samosvojih« članov odložili. Vsaj do odločitve vrhovnega sodišča.
