Kaj? Te boli?

In kaj, če te boli?

Naredi še en korak. In še enega. Dokler lahko.

Danes boš naredil enega, jutri dva, pojutrišnjem tri. Čez kak mesec boš že pogumno korakal po poti in se spraševal, kako zaboga ti je lahko bilo pred časom to početje bilo tako zelo naporno in nepojmljivo.

In priznal si boš, da si si pravzaprav ves čas nadvse želel stati na tistem vrhu in se predajati najlepšemu razgledu na svetu.

Kaj pa bi sicer?

Kaj boš, če ne narediš naslednjega koraka? Če obstaneš tu, kjer si. Če si rečeš, do sem sem prišel, tu je kar udobno, naprej mi res ni več treba, zakaj bi se mučil?

Sedel boš na tla in opazoval ravnino okrog sebe, morda se boš nekoliko premaknil pod drevo, kjer boš lepo na varnem in v senci. Sedel boš tam, in opazoval tiste, ki bodo korakali mimo tebe. Ki se bodo mučili, nekateri komajda vlekli noge za seboj, a vendarle korakali naprej. Proti tisti gori, ki se vzpenja nekje v daljavi. Od tu jo lahko prav lepo vidiš.

In mislil si boš, glej jih norce, le kaj se mučijo, ko je tu pravzaprav čisto lepo in prijazno, pa tole drevo je tako prijetno. Pa še nekdo se je ustavil ob tebi, tako da imaš družbo in ti čisto nič ne manjka. In zdaj skupaj gledata vse te norce, ki se pehajo naprej, namesto, da bi sedli, si spočili telo in dušo.

Sedel boš tam in res ti ne bo nič manjkalo.

Ampak nikoli ne boš vedel, kaj pomeni stopiti korak dlje. Nikoli ne boš občutil radosti, ki te prevzame, ko prikorakaš v kraj, za katerega si vedno mislil, da je predaleč. Nikoli ne boš vedel, kako čudovita je pokrajina za prvim gozdom in kako zabavni in pogumni so vsi ti ljudje, ki korakajo tja.

Nikoli ne boš občutil sladkosti vzhičenja ob zadnjem koraku, ki te pripelje na vrh. Ob čudovitem pogledu naokrog. Z bolečinami v vsaki celici svojega telesa, a srcem polnim sreče, da si vendarle prikorakal na vrh. Da nisi obupal.

Da si premagal samega sebe.

Foto: fotodokumentacija Dela