Tiskane izdaje
Dean Stanko je slehernik. Pozna ga vsakdo od nas.
To je petletnik na igralih, ki tepe sovrstnike, jim meče kamne v glavo, jih lasa in zmerja. Če mu kdo vrne udarec, joka in toži, da se mu je zgodila krivica.
Kasneje kot desetletnik (ali desetletnica) sedi na vrh tobogana, da se mlajši otroci ne morejo po njem spuščati in ga samo nemočno opazujejo.
Nato je štirinajstletnik, ki začne sosedom metati petarde v poštne nabiralnike. Najbolj ga zabava, če lahko prevrne koš za smeti in zažge zabojnik.
Potem je petnajstletnik, ki se hoče vključiti v lokalno bando. Morda mora najprej skozi iniciacijski obred. Oropati mora prodajalno kruha in mleka. Nalogo uspešno opravi, če zakrit s kapuco pograbi šest pločevink piva, nekaj grdega zabrusi prodajalki, zbeži in se za nekim grmom ponosno, celo ekstatično heheta. Kakšni frajer je postal!
Pri osemnajstih se s prijatelji zbira na igrišču bližnjega vrtca ali šole. Na izpraznjenem parkirišču postava okoli svojega starega, a močnega vozila s pivom v roki ali steklenico viskija na tleh. Obdaja ga vonj po travi.
Ko mu kdo od mimoidočih reče, naj se vendar umaknejo s prostora, kjer so vedno v bližini otroci, sicer bo poklical policijo, sikne, naj to le stori. Ampak, doda, jaz vem, kdo in kje je tvoj otrok.
Če odraslih to ne ustavi, jih lahko doleti grožnja – tudi s smrtjo. Sredi noči prileti kamen v otroško sobo.
V bloku, kjer živi, začnejo izginjati kolesa in motorji iz kleti.
In če se poroči, se morda ponoči iz njegovega stanovanja razlegajo kriki na pomoč.
Vsa soseska ve zanj, a nihče nič ne stori. Tudi zato, ker ne more ali si ne upa. Če pokličejo policiste, ti morda pridejo. A fant je čez nekaj ur znova zunaj.
Potem s prijatelji stavi, kdo si upa prevoziti celo štiripasovnico, ko so semaforji rdeči. On ima verjetno srečo in preživi. Drugo vprašanje je, ali preživijo drugi.
Pri petintridesetih je povratnik, s kopico prekrškov in morda kaznivih dejanj za sabo. Petintridesetletnik, ki vozi pijan, v neregestriranem avtomobilu, prehitro po spolzkem cestišču. In do smrti povozi dve dekleti.
Kdo lahko ustavi Deane Stankote?
Moral bi jih vsak od nas: po službeni in zasebni dolžnosti. Po službeni bi morali to biti policisti, tožilci in sodniki, ki bi morali znati presoditi, kdo si kdaj zasluži kazen. In kakšna naj bo ta kazen.
Tudi zato, da ne bi bilo ob tako tragičnih dogodkih, kot je bila ponedeljkova smrt dveh deklet na prehodu za pešce besnih verbalnih pametovanj in obračunov v virtualnem svetu. Ali za šanki.
Kajti, kot je pred časom opozorila dr. Katja Filipčič s pravne fakultete v Ljubljani, »če bi kaznovanje prepustili žrtvam, bi morali v parku Zvezda posaditi še nekaj dreves, ker bi zmanjkalo vej za vse storilce«. Zato je eden od namenov kazenskega prava, da storilca ne kaznuje žrtev, ampak država, kar pri kaznovanju zagotavlja enakost obravnavanja storilcev in v tem smislu pravičnost.
Problem je, če država zataji. Tako kot je problem, če zataji družba.
Slovenska zadnja leta že predolgo popušča zagovornikom pedocentrizma in hiperzaščitništva, kot jih imenuje psiholog Kristijan Musek. Šola po njegovem ne sme biti poligon za zadovoljevanje muh staršev in razvajenih mulcev. Dodaja, da se je v zadnjih letih razširilo prepričanje, da je šola zgolj izobraževalna ustanova, čeprav šola vedno je in vedno bo imela tudi vzgojno vlogo.
Saj res, kako je mogoče, kot se sprašuje psiholog, da na nogometnem igrišču vsi do zadnjega, mladi, njihovi starši in učitelji, zmorejo spoštovati pravila igre, v šoli in drugod pa jih tako pogosto prezrejo?
Je to nemara povezano s tem, da nogometni trener mulca, ki ne uboga, brez težav pošlje odteči kazenski krog?
Zakaj starši ne znamo, nočemo, ne moremo ustaviti petletnika, ki jezika in tepe sovrstnike; desetletnika, ki se noče umakniti z vrha tobogana; štirinajstletnika, ki meče petarde?
Zakaj učitelji ne znajo, nočejo, ne morejo ustaviti mulcev, ki divjajo po šoli? Koliko smo za to spet odgovorni starši, ki otrok ne učimo, da ima učitelj odgovornost in avtoriteto, da ga usmerja, ampak hitimo v šolo, vsakič ko otrok pritoži, da se mu je zgodila krivica (recimo, ker ga je učitelj, ki je zanj odgovoren v šoli naravi, rekel, da naj odvrže pločevinko s pivom)? Po možnosti z odvetnikom!
To so še leta, ko ima odrasel človek avtoriteto. Približno v tem času jo tudi začne izgubljati. Takrat morajo svojo vlogo prevzeti represivni organi v državi. V tej starosti obisk policijske postaje morda zaleže. V naslednji tudi kakšna noč v zaporu. In nazadnje - bi pomagali hitri in učinkoviti sodni procesi, ko med zločinom in kaznijo ne bi minilo preveč let.
Zato v bistvu v resnici ni pomembno, kdo je Dean Stanko. Bolj je pomembno, kdo je dean stanko in kako preprečiti naslednjo tragedijo.
