Tiskane izdaje
Tudi v severnonemškem velemestu Hamburg se z velikanskimi težavami rojeva politični projekt desetletja, tako imenovan zato, ker se je tudi gradnja nove hamburške filharmonije zavlekla za lepo število let, stroški pa so se z začetnih 77 milijonov evrov podeseterili na osemsto milijonov. Kako se jim je to posrečilo? Naročniki, ki tako kot v berlinskem primeru opletajo z denarjem davkoplačevalcev, so enkrat dodali še nikoli videne stopnice, drugič so si zamislili bolj razkošno pročelje, varčevali pa niso niti pri majhnih stvareh: vsaka straniščna ščetka naj bi stala 291 evrov, kontejnerji za papirnate brisače skoraj tisoč evrov po kosu. Tako so načrtovali vsaj na začetku, zdaj, ko je javnost že močno razburjena, bodo stranišča cenejša. Nova hamburška filharmonija bo res prelepa, arhitekti so si jo zamislili kot modernistično ladjo, kar je še posebej primerno za pristaniško mesto. Zlobneži pa pripominjajo, da bi se v njej odlično počutil osramočeni limburški škof, ki si je omislil kopalno kad za petnajst tisoč evrov. Tudi on ne iz lastnega žepa.
Berlin in Hamburg nista edina, ki denar davkoplačevalcev trošita z neznosno lahkostjo. Skoraj dva meseca po parlamentarnih volitvah se konservativna unija CDU/CSU in socialdemokratska stranka še ne moreta dogovoriti o novi veliki koaliciji prav zato, ker si različno predstavljata prihodnjo državno potrošnjo. Če bi prvi radi z višjimi pokojninami nagradili matere in mladim družinam še naprej plačevali za domače varstvo otrok do tretjega leta, bi drugi raje pokojnine višali vsem, poskrbeli za organizirano otroško varstvo ter še za najnižjo zajamčeno plačo, ki je Nemčija za vse panoge doslej ni imela, ampak je dogovarjanje o tem prepuščanja sindikatom in delodajalcem. Političnih zahtev za več denarja s tem še ni konec, ampak je to šele začetek, vsaka od morebitnih vladnih strank ima še vrsto zamisli, kako podpreti ta ali oni del družbe.
Res pravkar pol sveta in cela evropska unija Nemčiji priporoča več zapravljanja, da bi se tako, kot upajo, opomogla gospodarstva na evrskem obrobju, in res je nemška državna blagajna ta čas polna. Vedno pa ni bilo tako, še pred desetletjem Nemčija veljala za evropsko bolnico. Mnogi so nadomestila za brezposelnost prejemali več let, večtedensko obiskovanje zdravilišč na račun zdravstvenega zavarovanja je bilo običajno in tako naprej. Industrija pa je medtem delovna mesta selila v cenejšo vzhodno Evropo in naprej v Azijo, dokler niso reforme kanclerja Gerharda Schröderja osvobodile trg delovne sile - a tako zelo, da se ga danes odreka njegova lastna stranka.
Nemška zgodba zato ni le zgodba o uspehu, ampak tudi o nazadovanjih, ki so jih morali ustaviti z odločno in za mnoge sporno politično akcijo. Do kje gre lahko družba, da blagostanje za vse ne postane predrago za tiste, ki novo vrednost ustvarjajo? Nemčija pravkar ponovno išče odgovore, v razmišljanja o prihodnjem ustroju družbe in gospodarstva pa se mešajo politične računice. Za demokracije je to povsem običajno, za državo blaginje pa ne. Ta potrebuje takšne odgovore, da bodo zdravi in ustvarjalni ljudje imeli delo, pomoč pa bodo dobivali le tisti, ki jo potrebujejo in ne drugi, ki jo zlorabljajo. Potrebuje spodbudo za ustvarjanje in ne potuho za nedelo in nesposobnost ali celo korupcijo. Nemčija je po drugi svetovni vojni doživela že dva gospodarska čudeža, a rodila tudi tako katastrofalne projekte kot novo berlinsko letališče in hamburška filharmonija.
