Tiskane izdaje
Ob srečanju s kakšno od hollywoodskih klasik, naj gre za mojstre komedije Chaplina, Lubitscha in Sturgesa ali za kakšen film noir, kot je Out of the Past ali Double Indemnity, lahko človeka preplavi nostalgija. Ne le zato, ker gre očitno za filmarje v pravem pomenu besede, ki niso vedeli zgolj tega, kaj je dober scenarij ali dialog, ampak so vedeli tudi to, da je film na svetu zato, da stvari pove, ne da bi se zatekel k dialogu, in da zato obstaja nekaj takšnega, kot je filmska režija.
Ena od stvari, ki vzbuja nostalgijo ob gledanju starih filmov, so tudi stare klasične zvezde. Nobena skrivnost ni, kako so hollywoodski studii režirali svoje zvezde in še posebej zvezdnice – režirali so njihov gib, govor, glas, predvsem pa so režirali njihovo zasebnost, tako da se je njihova sublimna lepota, ki jo je ustvaril film z raznimi triki, od maske do osvetljave, raztegnila še v njihov vsakdan, kjer so jih prestregli mediji in prek njih širša javnost. Krog se je sklenil, ko je »zasebna« podoba zvezde pronicala nazaj v film, v to ključno umetnost 20. stoletja.
Znano je tudi, da je bil ta sistem precej diktatorski in tiranski predvsem do žensk: naložil jim je redne vaje za vzgojo telesa in duha, poleg tega pa je pozorno reguliral njihov videz in posegal celo do najbolj intimnih momentov njihovih sicer razkošja polnih življenj. V tem številni kritiki prepoznavajo hipokrizijo starega Hollywooda, ki je z vztrajanjem na lepem videzu, vedenju in graciozni pojavi svojih zvezdnikov spretno prekrival njihove precej manj glamurozne navade. Rock Hudson je, denimo, moral hoditi na zmenke z igralskimi kolegicami, da bi prekrili njegova homoseksualna nagnjenja.
Osvoboditev je prišla približno v istem času kot študentski upori in klici k splošni razredni in spolni osvoboditvi. Tedaj so se tudi zvezdniki osvobodili jarma studiev, spremenili so način igre, ki je zdaj terjal psihološko vživljanje v lik, predvsem pa jih je dozdevno osvobodil igranja vloge zvezd v njihovem vsakdanjiku, tako da so se zdaj lahko javnosti kazali »takšni, kot v resnici so«.
Dobrih štirideset let po teh emancipacijskih procesih lahko vidimo, da so njihovi rezultati precej dvoumni. Kar zadeva novo podobo zvezdništva, ki je šla z roko v roki s tem klicem po avtentičnem doživljanju in kazanju sebe, nam kmalu postane jasno, da je gesta razkrivanja pravega človeka izza kamere, človeka iz mesa in krvi, veliko bolj lažna kot vztrajanje v elegantnem videzu. Nekaj obscenega je v človeku, ki služi milijone, se skriva pred paparazzi in oboževalci – včasih celo tako, da svoje domove obda z večmetrskimi zidovi –, hkrati pa nas poskuša prepričati, da je le eden od slehernikov.
Še huje je, ko se zvezdnice tipa Kim Kardashian ali Paris Hilton, ki so slavne zaradi slave same (in ne zato, ker bi briljirale v kakšni dejavnosti), razgaljajo v resničnostnim oddajah in s tem pred kamerami pravzaprav prikažejo popoln propad nečesa, kar bi lahko imenovali zvezdniški duh ali duh zvezde.
V glamuroznem, šarmantnem videzu klasičnih zvezd, spretno režiranih tako, da jih vselej vidimo v najlepši luči, je (še vedno) nekaj osvobajajočega. Za posameznika, ki nikoli ne bo deležen denarja in tretmaja, ki jih ima zvezda, je pomembno, da v zvezdi vidi vzore lepega vedenja in gracioznih gibov, čeprav so ti produkt spretne manipulacije. Pri tem ni nepomembno, da je ta uglajena podoba zvezd tudi v mainstream produkcijah in v pogojih cenzure pogosto ponujala emancipatorične modele ženskosti: ne le da so pod obnebjem filma in s filmom ženske lahko kadile tako kot moški, ampak so se − denimo v žanru komedije ponovne poroke − afirmirale kot enakovredne partnerke moškim, in ne zgolj kot matere njegovih otrok.
Če nič drugega, ti stari zvezdni ideali gojijo smisel za lepoto, po drugi strani pa človeku sugerirajo, da se mu lahko, kadar se poskuša vživeti v svet sijaja, dogajajo boljše in pomembne stvari, kot če se prepušča bogastvu svojega notranjega čustvovanja in razglabljanja.
V tem nostalgičnem pogledu nazaj lahko vidimo tudi politično poanto: skrb za urejenost in lepoto ni nujno povezana s konservativnim pogledom na družbo, tako kot ni osvoboditev od skrbi za formo nujno politično progresivna. Osvoboditev od uglajene forme lahko pelje k povečevanju razrednih razlik in k novim ideološkim okovom, tudi če se legitimira s politično korektnostjo, s toleranco do različnih načinov življenja. Politična korektnost je danes vse bolj ime za izginjanje duha, ki je na delu »nekorektnih« šalah, ironiji, in drugih oblikah družabnih užitkov – torej za izginjanje vsega tistega, kar po definiciji presega bedo človeka kot posameznika.
Nostalgija tako ni nujno regresija. To, po čemer smo nostalgični ob gledanju starih filmov, je neki odrešujoč potencial, ki morda v času njihovega nastanka niti ni bil viden, a ga v polni meri začutimo danes, ko ideologija individualne svobode in osebne pristnosti zakriva nove oblike tržnega suženjstva.
