Tiskane izdaje
Uporabnih digitalnih fotoaparatov je bilo zelo malo. Nekdanje profesionalne naprave so bile tako utrujene kot rabljeni taksiji ali avtošole pri trgovcu s starimi avtomobili. Novejši ali bolje ohranjeni objektivi zaradi višjih cen niso zamenjali lastnika, saj so obiskovalci večinoma kupovali fotografske filtre po nekaj evrov ali stare fotoaparate za nekaj desetakov. Prevladovali so kosi, ki bi jih težko opisali s prizanesljivejšim izrazom kot »šara«: ohišja in objektivi, ki so se jih ljudje hoteli znebiti in so jih poceni prodali fotoantičnim preprodajalcem.
Podobno skromno izbiro so pred dobrimi petimi leti ponujali fotografski oddelki velikih svetovnih spletnih dražb. Nedigitalna fotografska oprema ni imela nikakršne vrednosti − razen večnih leic, hasselbladov in starejših profesionalnih avtofokusnih objektivov, ki so delovali na novih digitalnih canonih ali nikonih. Druge blagovne znamke so bile podcenjene (pentax, minolta ...), prav tako filmska ohišja in objektivi, ki jih ni bilo mogoče uporabljati na novih digitalcih (pretvorniki so bili dragi, niso ostrili do neskončnosti, ročno ostrenje je bilo zelo približno ...). Ker zanje ni bilo zanimanja, so tudi lepo ohranjene fotogafske starine pridobivale sloves »šare«, do katere prodajalci in kupci niso imeli nikakršnega odnosa. Zato je v tistem obdobju propadlo veliko nedigitalne opreme.
Pred približno tremi leti so se začeli trendi spreminjati. Ljubitelji starinske (»retro«) estetike so začeli znova kupovati tudi cenejše fotografske klasike in jih občasno uporabljati namesto digitalcev. Cene nekaterih »ročnih« objektivov pa so se opazno dvignile − še zlasti svetlobno močnih 50-milimetrskih normalnežev, nekdanjih portretnih klasikov (kratkih teleobjektivov) in tudi daljših teleobjektivov. Te cenovne premike so začeli povzročati predvsem brezzrcalni fotoaparati, ki so postali med lastniki starejših objektivov izjemno priljubljeni. S preprostimi mehanskimi pretvorniki je bilo nanje mogoče namestiti skoraj vsak objektiv, ki je bil kdaj izdelan − ne glede na starost, navoj, bajonet ali blagovno znamko.
Elektronska iskala so omogočala udobno delo pri delovni zaslonki (medlice dslr so pri bolj zaprti zaslonki hitro postale pretemne) in natančno ročno ostrenje, saj je bilo mogoče sliko povečevati ali uporabljati posebne elektronske ostritvene pomočnike (focus-peaking pri sonyjih nex). Za vse več objektiv so se na spletu pojavili posebni korekcijski profili, ki pri delu z datotekami raw samodejno odpravijo popačenja, optične napake in morebitne barvne nadihe. Fotografski navdušenci in videosnemalci so ugotovili, da lahko z brezzrcalnim fotoaparatom in starim objektivom dosegajo zelo dobre rezultate − za nekajkrat nižjo ceno kot pri sistemih dslr. Združevanje stare optike in nove elektronike je potrdilo, da razlike med starimi in novimi objektivi v resnici niso tako velike kot so trdili proizvajalci.
To združevanje že nekaj časa preizkušam tudi sam, saj me je med kupce prve generacije fotoaparatov standarda mikro štiri tretjine (m43) zvabila prav obljuba, da bom lahko znova uporabljal nekatere stare objektive in mi ne bo treba podvajati fotografskih nakupov. Najprej sem preizkusil minoltin 100-milimetrski makroobjektiv in že prvi rezultati so pokazali, da ne zaostaja za novejšimi »digitalnimi« nasledniki. Stara contaxova objektiva, ki ju še vedno uporabljam na rangefinderju g2, sta takoj postala moja popotna spremljevalca, saj sta precej manjša in lažja od primerljivih objektivov dslr. Vendar kljub majhnosti rišeta tako ostro, da ju lahko priporočim celo uporabnikom sonyjega brezzrcalca nex 7, saj sta med preizkusom pokazala, da lahko brez težav izrabita njegovih 24 megapik (drugi preizkuševalci podobno ugotavljajo za leice).
Čeprav je uporaba starih objektivov na novih digitalcih zelo zabavna, poučna in razmeroma poceni fotografska izkušnja, je v Sloveniji precej redka. Slovenski fotografski trg premočno obvladuje duopol Canona in Nikona, ki nimata namena spodbujati »reciklaže« fotografskih starin. Panasonicovih modelov m43 pri nas skoraj ni mogoče kupiti (ali so predragi), saj že dolgo nimajo pravega zastopnika. Sony in Olympus se kljub zanimivim izdelkom ne znata uveljaviti kot resnejša fotografska igralca, fotoantičnih dogodkov pa je premalo, da bi nastala živahna izmenjevalnica starejše in novejše rabljene fotografske opreme (Fotoantiko prirejajo samo enkrat na leto), kjer bi se med »šaro« našli tudi kaki zanimivi objektivi in lepo ohranjeni digitalci prejšnje generacije.
Fotografija zato ostaja (pre)drag hobi, čeprav je razlogov za njeno draginjo vse manj.
