Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
O plagiatorstvu
ned, 19.08.2012, 12:00
O plagiatorstvu
Ali ste se med dosedanjim študijem vsi naučili pravilno citirati in navajati vire?

Čeprav smo v predavalnici sedeli samo študenti, izbrani na podiplomske programe londonske univerze Goldsmiths, je bilo vprašanje čisto resno. Naučili smo se, da prihajate iz zelo različnih akademskih kultur, je povedala predstojnica fakultete. Pravila citiranja so po svetu različna, prav tako odnos do plagiatorstva. Ponekod je to le manjši prekršek, za katerega boste dobili slabšo oceno ali opomin, na večini britanskih univerz pa bo plagiatorstvo pomenilo konec vaše akademske poti, je resno dodala.

Njene besede je čez nekaj tednov potrdila zelo stroga izjava o spoštovanju akademske in intelektualne poštenosti, ki jo je moral podpisati vsak študent. Izvedeli smo, da bodo vsak naš izdelek pregledali s posebnim protiplagiatorskim programom turnitin, ki ga danes uporablja tudi vse več slovenskih fakultet. Kršitelje čaka izključitev, mentor jim ne bo napisal priporočila, popravnega izpita ne bo, prav tako ne vpisa na kako drugo britansko fakulteto. Za tako strogost je krivo spoštovanje intelektualne lastnine (plagiatorstvo je kraja), strah pred tožbami (odškodnine so visoke), huda konkurenca med fakultetami (nihče noče tvegati sloves tovarne prepisanih diplom) in globalizacijo plagiatorstva, ki ga je prinesel internet (angleški študent je lahko prepisal kanadsko ali indijsko diplomo, napisano v angleščini).

Študentov pa niso samo strašili, temveč so bili v prvem seminarju organizirani redni brezplačni tečaji akademskega pisanja. Predavatelji so nas opozarjali na najpogostejše napake pri citiranju: parafraziranje, uporabo neprimernih internetnih virov in necitirano uporabo lastnih preteklih izdelkov (samocitiranje). Pokazali so, kako izkušen bralec hitro in brez računalniških orodij prepozna sumljive odstavke (razlike v slogu, jeziku, stavčnih strukturah) ali argumente, ki v besedilu zelo očitno izstopajo (preveč sofisticirani za študentovo stopnjo). Profesorji so nas med pregledom delovnih osnutkov prijazno opomnili, kadar smo kako idejo pozabili pripisati izvirnemu avtorju, saj so večinoma natančno vedeli, v kateri knjigi smo jo prebrali. Ko smo morali oddati izpitne naloge, se nismo mogli več izgovarjati na nevednost. Vendar smo do konca študijskega leta kljub temu izvedeli, da so zaradi plagiatorstva izključili nekaj študentov - kot skoraj vsako leto.

Zakaj so tvegali?

Mentorji, profesorji in številni drugi sogovorniki so bili enotni: večinoma je kriv strah pred neuspehom. Za moje angleške sošolce pomeni prava izobrazba skoraj edino pot do dobre službe ali - še pomembneje - višjega družbenega razreda (Velika Britanija je ostala zelo razredna družba). Izpolniti so morali zahtevne izpitne pogoje in vzeti velike študentske kredite za plačilo drage šolnine. Za tuje študente so bili pritiski včasih še večji. Nekateri indijski in kitajski sošolci so morali izpolniti stoletne stanje njihovih družin, ki so se zadolžile, da so otroku omogočile študij v tujini. Prejemniki mednarodnih ali državnih štipendij s(m)o bili izbrani med stotinami (EU) ali desettisoči kandidatov (Kitajska). Če ne bi dokončali študija z dovolj visokim uspehom, bi morali štipendije vrniti. Zato je materialna in psihološka cena neuspeha zelo visoka.

S pritiski smo se študenti soočali zelo različno. Prevladovali so legalni načini: šport, meditacija, velike količine kave in občasne divje sprostitvene zabave. Vendar smo poznali tudi druge bližnjice, ki postajajo v tekmovalnem akademskem svetu zelo velik problem. V vsakem večjem študentskem kampusu je bilo mogoče na črno kupiti mehkejša ali trša sredstva za „možganski doping" - ritalin ali celo kokain -, ki so obljubljali podaljševanje zbranosti in povečevanje študijske učinkovitosti. Izkušeni pisci so za nekaj tisoč evrov ponujali poglobljene, izvirno napisane izpitne naloge na naročeno temo, ki so upoštevale študentov slog in jezikovno raven ter so bile varne pred protiplagiatorskimi programi. Zato je bilo klasično plagiatorstvo razmeroma redko, omejeno na tiste, ki si niso mogli privoščiti dražjih oblik akademske goljufije, kar nazorno odraža razredno resničnost sodobnega tekmovalnega kapitalizma.

Nedavne razprave o plagiatorstvu na slovenskih fakultetah so premalo upoštevale večplastnost problematike ter njegovo umeščenost v določeno akademsko in družbeno okolje. V Sloveniji nimamo zasebnih fakultet z mogočnimi blagovnimi znamkami, ki bi uspešnim študentom v zameno za drago šolnino in spoštovanje pravil prinašale družbeni status in dobre službe z visokimi plačami, ki bodo omogočale odplačevanje študentskega kredita. Nimamo sodne prakse in univerzitetnih statutov, ki bi omogočali odvzem prepisane diplome in hitro razreševanje intelektualnih sporov. Nimamo negativnega odnosa do prepisovanja, ker je to le ena izmed številnih oblik domačega martinkrpanovstva in nagrajuje tiste, ki se „znajdejo". Prav tako nimamo študijskega sistema, ki bi izkušenim mentorjem omogočal poglobljeno delo z manjšimi skupinami motiviranih študentov, kar je najboljša protiplagiatorska preventiva.

Tipično slovensko plagiatorstvo - neinteligentno in leno prepisovanje tujega dela, ki mu površni ali preobremenjeni mentorji v imenu brezbrižne fakultete podelijo formalni status akademskega izdelka -, je logična posledica takšnega sistema. Vendar tipično slovensko plagiatorstvo ni največji problem, na katerega opozarjajo plagiatorske zgodbe. Precej bolj me skrbi, da lahko tipični slovenski plagiatorji postanejo in ostanejo direktorji velikih podjetij in nosilci pomembnih javnih funkcij.



O plagiatorstvu

Foto: Blaž Samec/Delo

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se