Tiskane izdaje
Pred približno desetimi leti smo se z ekipo računalniške revije Moj mikro zapeljali po Ljubljani in analizirali brezžična računalniška omrežja. Zanimalo nas je, koliko »hotspotov« bomo našli in kako uporabniki skrbijo za varnost brezžičnih povezav.
Analiza meritev je pokazala, da je bila odklenjena polovica vseh omrežij. Zaklepali so jih večinoma samo poslovni uporabniki, na domače točke se je lahko priklopil vsak naključni računalnik. Za brezplačni internet je bila v Ljubljani dovolj malo močnejša usmerjena antena in nekaj preprostih programskih orodij.
Pred tremi leti so Mikrovci ponovili poskus in prevozili enako pot. Brezžičnih omrežij je bilo precej več kot 2004 in prevladovala so domača. Vendar so zaznali zelo pomembno razliko: 86 odstotkov dostopovnih točk je bilo zaklenjenih. Naključni uporabniki brezplačnega interneta so se lahko priklapljali samo še na dobro desetino nezavarovanih usmerjevalnikov.
Ali to pomeni, da se je varnostna ozaveščenost uporabnikov od prvega merjenja bistveno izboljšala?
Ne nujno. Opozorila medijev, trgovcev in spletnih ponudnikov, da moramo zaklepati brezžična omrežja, če hočemo zmanjšati možnost elektronskih zlorab, so imela nekaj učinka. Še pomembnejša pa je bila odločitev proizvajalcev, da bodo tudi sami podprli večjo računalniško varnost.
»Zaklenjenost« je postala privzeta tovarniška nastavitev številnih novih brezžičnih usmerjevalnikov (routerjev), ki so bili prej odklenjeni in jih je moral uporabnik zakleniti ročno. Med prvo namestitvijo se je pogosto zagnal programski čarovnik, ki je uporabniku pomagal pri varnostnih nastavitvah, predlagal zaklepanje in predlagal močna gesla. Uporabnik je lahko omrežje še vedno pustil odklenjeno, vendar je bila ta odločitev zavestna. Orodja so ostala enaka, le način uporabe je bil oblikovan tako, da je spodbujal varnejše obnašanje - podobno kot nadležno piskanje avtomobila, kadar si voznik pozabi pripeti varnostni pas.
Socialni psihologi že dolgo vedo, da oblikovanje uporabniške izkušnje močno vpliva na naše obnašanje. Vsaka tehnologija - od spletnega brskalnika do avtomobila in pralnega stroja - spodbuja določene načine uporabe in odvrača druge. Nepisana oblikovna pravila je mogoče kršiti, vendar kršitelje čakajo »kazni«: ročno delo, manj udobja, stroški, kršenje zakonov ali garancijskih pogojev. Podobno učinkovite so »nagrade«, ki spodbujajo družbeno ali ekonomsko koristno obnašanje: nabiranje prijateljev, statusnih točk, popustov ali pohval.
Družabna omrežja, mobilne aplikacije, spletne trgovine, ponudniki vsebin in drugi predstavniki digitalne ekonomije, hranijo našo željo po dopaminu in spodbujajo »družabno« obnašanje: širjenje prijateljskega omrežja, objavljanje osebnih podatkov in nastopanje pred spletnim občinstvom. Skrb za elektronsko zasebnost je za digitalno ekonomijo moteča, saj zmanjšuje prihodke, zato so zasebnostne nastavitve dobro skrite in poslabšajo uporabniško izkušnjo. Če uporabnik blokira skripte, uporablja orodja za anonimno brskanje po spletu (tor) in se ne strinja z uporabo spletnih piškotkov, bo spletna storitev delovala slabše ali ga bo celo zavrnila. Velika večina se zato zasebnosti na spletu »prostovoljno« odreče.
Preizkusa varnosti brezžičnih omrežij potrjujeta velik vpliv, ki ga imajo ponudniki tehnologije na uporabniško obnašanje, in hkrati pomagata razumeti neuspeh evropske piškotkaste direktive. Zakonodajalec ni znal prepričati ponudnikov spletnih storitev, da bi sprejeli in podprli regulacijo, zato so mu z mehanizmom kazni in nagrad uspešno nagajali (nadležna obvestila, namerno poslabšanje delovanja strani, če uporabnik ni sprejel piškotkov ...) ter »dokazovali« nesmiselnost direktive. To ni bilo težko, ker v direktivo zares ne verjamejo niti pri evropski komisiji, kjer predlagane ukrepe za zaščito potrošnikov vedno razvodenijo strahovi (lobistov) pred pretiranimi regulatorski posegi v pomembno gospodarsko dejavnost, saj je neregulirani trg uporabniških podatkov trenutno vreden na tisoče milijard dolarjev.
Resnejšo skrb za elektronsko zasebnost bodo pokazali šele brskalniki, ki bodo uporabnika sami usmerjali k varnejšemu spletnemu obnašanju, privzeto šifriranje elektronske pošte in učinkovito seznanjanje uporabnikov družabnih omrežij, kaj spletna podjetja in posamezniki počnejo z njihovimi uporabniškimi podatki. Tega ozaveščanja pa ne bodo izvajale nevladne organizacije, združenja za varovanje potrošnikov in regulatorji, ampak razvijalci in ponudniki spletnih storitev, ker jim bo ustrezal bolj reguliran podatkovni trg. Do takrat je varovanje zasebnosti samo fraza, s katero bodo okrašene evropske tehnološke in podatkovne direktive.
