Tiskane izdaje
Kljub dobromislečim zakonskim spremembam porodniškega dopusta in celo skrbno plasiranim člankom, ki se nad novimi spremembami navdušujejo, je mnenje ljudstva dokaj enotno - nad predlogom niso navdušeni.
Le zakaj?
Ali so prebivalke Slovenije resda tako patriarhalne, da se njihovih ustnih kotičkov še držijo drobci svete hostije, ko mrmrajoč priznavajo, da ne morejo mimo ideala Marie lactans, doječe matere, ki je povezana z otrokom. In nič ne sme biti vmes. Oče je nekje v pejsažu.
Biblijski Jožef je razstavljen v jaslicah le za Božič, potem pa izgine s prizorišča.
Zakaj torej nezadovoljstvo z možnostjo, da bo moral porodniški dopust uporabljati tudi oče? Čemú se matere pritožujejo, če pa jim država želi pomagati in pripeljati Jožefa v ospredje? K zibki in k materi, kamor sodi.
Tega si želijo vsi, nedvomno.
Za antropološki članek sem spremljala komunikacijo slovenskih mater na socialnih omrežjih. Partner, ki ne pomaga pri vzgoji otroka, jih ne podpira in je čustveno ali fizično odsoten, je za njih nezaželen. Stoodstotno. Niti ene same junakinje nisem zasledila, ki bi trdila, da si želi nekje v idilični hiški eno leto dojiti in negovati otroka. Sama.
Te idile ni. Otrok pomeni odgovorno delo. Če vlada že spreminja terminologijo iz porodniški v starševski dopust - kaj pa izraz dopust?
Je dojiti desetkrat na noč dopust? Skrbeti za mala bitja in jih pozorno negovati v družbi virusov in bakterij? To naj bi bil dopust? Uravnotežiti čustvena nihanja v času največjih hormonskih sprememb in novih družinskih razmerij, naj bi bil dopust?
Ne vem, kaj bi bilo lahko s feminističnega vidika bolj sporno, kot najbolj odgovorno delo označiti za - dopust.
Mimogrede - ali predlagatelji zakonov kdaj pridejo pred Zavod za zaposlovanje?
Starše namreč skrbi, da sedanje gospodarske razmere ne bodo dopustile, da bi nerojevajoči partnerji zlahka odšli na »dopust«. Prav to je največji strah staršev – ne pa »ideološki boj« o tem, kdo bo zamenjal plenice.
Naši zakonodajalci že tradicionalno radi primerjajo Slovenijo s skandinavskimi državami. Z državami, kjer v dobrodelnih oddajah ne zbirajo denarja za malice otrok zaposlenih staršev.
Najprej skandinavski ekonomski standard in sočasno skandinavski tip zakonodaje. Komaj čakamo!
Kot kažejo odzivi na socialnih omrežjih, so starši presenečeni tudi nad strokovno razlago novih sprememb glede starševskega varstva. To naj bi bilo po enem letu inferiorno v primerjavi z vrtci. Saj naj bi najbolj kakovostna socializacija otrok po koncu starševskega dopusta potekala v vrtcih.
Brez skrbi, še vedno so, če je z otrokom kaj narobe, najprej odgovorni starši in ne kakovostna socializacija v vrtcih.
Še nekaj je moč opaziti glede kakovostne socilizacije: v javnih vrtcih težko najdemo otroke staršev, ki so »bolje situirani«. Naključje?
Morda je naključje tudi, da med sproščenem klepetom marsikatera pediatrinja in vzgojiteljica mami toplo priporočata »z osebnega stališča«, da naj bo otrok čim dlje doma. Vsaj do tretjega leta.
Matere se ob takšnem predlogu lahko le kislo nasmehnejo, ker ne morejo biti doma tri leta.
Hočejo ali morajo delati.
Velika večina mater si želi delati in jih status gospodinje ne zanima v nobeni, niti plačani obliki.
Tiste, ki bi rade otroke vzgajale doma, pa naj ne bodo zato denarno prikrajšane.
Ali pa je demokracija bolj naklonjena premožnejšim?
