Tiskane izdaje
Kairo, 5. februar 2013
Ahmed A. deluje vsaj petnajst let starejši od svojih sedemindvajsetih. Telo je presušeno, rame zgrbljene, obraz usahel. Srepo temne oči so edino, kar je živega na njegovem obrazu. Na obrobju Tahrirja vsak dan išče tujce in od njih z različnimi zvijačami poskuša izvabiti kar dolar. Govori tekoče angleško, zato je pri tem bolj uspešen od velikanske »kruhoborske« konkurence, ki vlada na vse bolj tesnobnih, umazanih in nizkotnemu boju za životarjenje obsojenih ulicah osrednjega Kaira.
Ahmed je še pred dvema letoma živel solidno življenje. Po zaključenem študiju na umetniški fakulteti je nekaj časa delal v eni izmed turistom namenjenih »galerij« v ozadju hotela Intercontinental. Turisti so kupovali spominke in cenene slikarije, on pa je zaslužil dovolj, da si je plačal najemnino za enosobno stanovanja v revni kairski četrti. Želel si je odpreti lastno galerijo ali pa se preseliti v Združene države. Za to bi moral zaslužiti kar nekaj denarja.
Potem je izbruhnila arabska pomlad. Ahmed se je protestom pridružil že prvi dan − 25. januarja 2011. Na ulice je odšel protestirat proti diktaturi, policijskemu nasilju, korupciji in poniževanju. Našel je ogromno somišljenikov. 28. januarja, na najbolj krvav dan revolucije, ko so policisti in pripadniki mukhabarata ubili 846 protestnikov, ga je krogla zadela v prst na desni roki, ki je še danes prelomljen na sredini. Na Tahrirju je vztrajal vse do padca Hosnija Mubaraka. To je bil, se spominja z značilno egiptovsko revolucionarno nostalgijo, najlepši dan v njegovem življenju.
Potem je šlo (ne le) zanj vse samo še navzdol.
Zaradi protestov in nestabilnosti, ki so sledili vojaškemu udaru in vzponu islamizma, so se začeli turisti Kairu izogibati v širokem loku. Posli so zastali. Galerija, v kateri je delal, včasih tudi tri, štiri dni ni prodala ene same slike ali spominka. Lastnik ga je moral odpustiti. Ker Ahmed ni imel nikakršnih prihrankov je moral vrniti ključe najetega stanovanja. Od tedaj živi na ulici ali pri znancih, ki mu za kak dan ali dva ponudijo prosto posteljo. Njegova, zelo revna družina živi na podeželju, kamor se niti slučajno ne misli vrniti. Nikogar ni bilo, ki bi mu lahko pomagal. Njegovo življenje se je sesulo. Nove službe mu v osemnajstih mesecih iskanja ni uspelo najti. Zaradi pomanjkljive prehrane je drastično shujšal. Porušil se mu je imunski sistem, zato je vseskozi bolan.
»Nikoli si nisem mislil, da bom spal na ulicah in brskal po smeteh za hrano. Včasih mi uspe kakega tujega novinarja prepričati, da zanj prevajam. A tujih novinarjev je zmeraj manj. Tudi zanje je tu postalo nevarno. Najhuje je ponoči, ko okoli Tahrirja poteka spopad med stotinami uličnih otrok, ki so se v zadnjih meseci pojavili na ulicah. Ves čas se pretepajo. Veliko jih umre. Mnogi so izginili neznano kam. Policija redko poseže vmes. Vse je šlo k vragu. Včasih se mi zdi, da sanjam, da je vse skupaj le nočna mora, a hitro me kaj spravi k sebi. Resnično ne vem, kaj naj storim. Nikamor se ne morem obrniti po pomoč. Zdaj se v Egiptu vsakdo briga le še sam zase. Revolucija je propadla,« je pravil izčrpani Ahmed.
