Tiskane izdaje
Atene, 23. maj 2013
Mlada moška iz Ruande, John in Ari, sta v sredo pozno zvečer na osrednjem atenskem trgu Omonia, središču evropskega tretjega sveta, sramežljivo stala pred kombijem dežurne ekipe grške nevladne organizacije KETHEA, ki povsod po državi kljub ostrim rezom v njihove plače in proračun še vedno stoodstotno motivirano in angažirano skrbi za tisoče in tisoče narkomanov, ki so skupaj s priseljenci najbolj ogrožena družbena skupina. Priseljenca, ki sta v Grčiji, kjer ksenofobija že vrsto let narašča premosorazmerno z gospodarsko, politično in družbeno krizo, sta do nočne dežurne ekipe uličnih skrbnikov atenskih odvisnikov prišla po sveže injekcijske igle in nekaj higienskih pripomočkov. Njuna pogleda sta bila popolnoma odsotna. Prostovoljce v kombiju, ki sva se jim v deževni in depresivni atenski noči pridružila z grško kolegico Chriso, sta mlada Afričana vprašala, če so morda prinesli tudi kaj hrane, saj ta dan nista še nič jedla. »Ne, tokrat ne, oprostita,« je dejala ena od prostovoljk.
Afričana, dvojni žrtvi grškega pekla, Hellas, sta vzela »narkomansko opremo« in odšla nazaj v precej nevarno in nepredvidljivo noč na ulicah okoli trga Omonia. Ob tem sta se v širokem loku izognila večji enoti policistov, ki vsako noč iz osrednjih Aten preganjajo tako odvisnike kot priseljence. Po pripovedovanju številnih prič in članov različnih humanitarnih organizacij policisti odvisnike množično vozijo iz mesta. Večino jih vsaj za 24 ur zaprejo v tako imenovane namestitvene centre na periferiji, kamor je bilo v zadnjem letu samo iz grške prestolnice odpeljanih najmanj 60.000 priseljencev. Tiste, proti katerim ne teče kazenski postopek, potem odpeljejo na periferijo in jih odložijo nekje bogu za hrbtom. Jasno, z namenom, da bi se jim bilo čim težje vrniti v Atene.
Tudi zaradi strahu pred policisti je do kombija s pomočjo v poldrugi uri prišlo le petnajst odvisnikov. Različnih starosti. Različnih stopenj odvisnost. Mlad par z devetnajstmesečno hčerko. Moški v dobri telesni formi. Prostitutka. Psihologinja Eleni Marini je medtem povedala, da nikoli ni bilo huje in da si ne upa predstavljati, kako bo čez leto dni. Ali dve. Poleg tega, da se je zaradi povečane samodestruktivnosti med odvisniki, ki so se zaradi manka kakršnih koli perspektiv praktično nehali vključevati v programe odvajanja, v zadnjih dveh letih za šestkrat povečala stopnja okuženosti z virusom HIV in da je skokovito narasla samomorilnost, je po njenih besedah največja težava odvisnikov, da so skoraj vsi brezposelni, brezdomni in brez zavarovanja. »Popolnoma so izključeni iz družbe. Sistem socialne države je razpadel. Ljudje na robu družbe neznansko trpijo,« je povedala utrujena psihologinja, ki za odvisnike skrbi že dvanajst let. V tem času je na ulicah »zavladala« druga generacija odvisnikov; med njimi je veliko otrok starih »džankijev«, pove Eleni. Njena motivacija je, pravi, enaka kot na začetku. A razmere so neprimerno hujše. »Živimo velik paradoks: v času, ko se potrebe po socialni in zdravstveni pomoči močno povečujejo, se količina in kvaliteta pomoči zaradi varčevalnih rezov drastično manjša.«
Da je vse skupaj še huje, je v zadnjih mesecih »poskrbela« nova, cenena droga, imenovana šiša, ubijalska mešanica metaamfetaminov in baterijske kisline, zaradi katere se je močno poslabšalo zdravstveno in psihično stanje številnih odvisnikov. »S šišo se še ne znamo soočiti. Storila je ogromno škode. Na tržišču je sicer kaj nekaj novih drog, kriznih drog, a šiša je najhujša,« je dodala Eleni in se posvetila naslednji skupini odvisnikov.
