Tiskane izdaje
Ko se hočejo Kitajci pogovarjati o študentskem gibanju, ki se je pred štiriindvajsetimi leti končalo s pokolom na pekinškem Trgu nebeškega miru, ta dogodek datirajo v 35. maj. Kot vedno napišejo najprej mesec, nato dan, vse skupaj je tako preprosto »535«.
To so si izmislili, da bi se izognili cenzuri, ki ne dovoljuje nobene internetne razprave z omembo 4. junija, Tiananmena ali 24. obletnice. Čeprav mnogi pod vplivom kolektivne amnezije ne vedo več dobro, kaj se je res zgodilo spomladi 1989, je vse več mladih, ki zahtevajo, da se o tem spet začne govoriti in da se zapolni vrzel v spominu na ne tako daljno preteklost.
Za zdaj ne kaže, da bi novo kitajsko vodstvo lahko odkrito priznalo, da so se »politične turbulence«, kot se uradno imenujejo dogodki pred skoraj dvema desetletjema in pol, končale v krvi. Nihče ne omenja, da bi bilo treba objaviti seznam ubitih na pekinških ulicah, še manj je namigov, da bi kdo za to prevzel odgovornost. Ali vsaj odkrito priznal, kdo je izdal ukaz, da naj se približno 200.000 vojakov pripelje v glavno mesto v tankih in oklepnih vozilih in strelja na ljudi s pravim strelivom.
V iskanju tistega, kar je novi partijski in državni šef Xi Jinping opredelil kot »kitajske sanje«, pa je vse več virtualnega omejevanja svobode razpravljanja in razmišljanja o preteklosti, ki še ni minila in na mnoge načine znova prihaja iz mraka cenzurirane resničnosti.
Je mogoče sanjati o jutrišnjem dnevu, če je pozabljeno tisto, kar se je zgodilo včeraj?
Kot vsi narodi, ki so prejšnje stoletje preživeli v iskanju svoje identitete in še zdaj niso prepričani, kakšen odgovor so dobili z vojnami, revolucijami in družbenimi spopadi, tudi Kitajci trpijo zaradi kulta zgodovine. Že cesarji starodavnih dinastij so vedno gledali v zgodovinske knjige, ko so se odločali o novi politiki. Podobno se danes vede tudi komunistična partija. Vsak njen dokument se začne z »oceno razmer«, kar ni nič drugega kot pogled v zgodovino v iskanju spoznanj, ki jih je treba iz nje pridobiti.
Ko v partijskem vrhu govorijo o »kitajskih sanjah«, je v temeljih tega koncepta zgodovinski spomin kot zavestno razdvajanje družbene celote na sebe in druge. Na subjekt, ki v imenu določitve svojega sedanjega bitja gleda nazaj, v preteklost. Vodstvo vsakega posameznika opozarja, da se Kitajci razlikujejo od Japoncev tako, da mu glavo polnijo nacionalistične predstave vojne in okupacije. Uči ga, da se razlikuje od Američanov tako, da mu nenehno vleče črto nekaj tisočletij nepretrganega obstoja na rumeni zemlji, iz katere ne more priti nič, kar bi bilo podobno ameriški kavbojski demokraciji, stari šele nekaj stoletij. Razlaga mu, da se razlikuje od vsega sveta tako, da mu iz davnine potegne podobe superiornosti cesarstva, nekoč res največje gospodarske sile in zaokrožene civilizacije, ki je z blaginjo in kulturo napajala vso svojo veliko regijo.
Ko pa pridejo na vrsto razmeroma novejši datumi, se azijska država razdeli na dve Kitajski. Ena ima v partijskem kronometru z bledim črnilom zapisan datum 4. junij, druga v svojem pisanem koledarju 35. maj.
Predsednik Xi Jinping živi v prvi Kitajski. Spomladi je poslal pismo pekinški univerzi Beida, kjer se je leta 1989 začel študentski protest, in današnje študente pozval, naj »uživajo v svoji bleščeči mladosti, razvijajo pionirski duh in s svojo modrostjo in energijo prispevajo k uresničevanju kitajskih sanj«.
Čeprav so starejši intelektualci prepričani, da je mlada generacija kitajskih študentov v mnogih pogledih svobodnejša, kot so bili oni, a imajo veliko manj razvito politično zavest, se je pokazalo, da je bilo pranje možganov uspešno samo do tistega trenutka, do katerega so mladi Kitajci imeli občutek, da jih čaka boljše življenje od življenja njihovih staršev. Danes dve tretjini mladih strokovnjakov, ki so lani končali fakultete, še vedno išče službo, te dni pa bo diplome dobilo novih sedem milijonov študentov. Čedalje več tistih z akademskimi poklici sprejema fizična dela, da dobijo vsaj za silo plačo. Študenti so se spet začeli zavedati družbene nepravičnosti, korupcije, nepotizma. Te in druge bolezni so pred 24 leti njihove starejše kolege pognale na Tiananmen. Vse več jih živi v tisti drugi Kitajski, v kateri je 35. maj pomemben datum in usodna povezava med nedavno preteklostjo in prihajajočo prihodnostjo.
»Če obstajajo kitajske sanje,« pravi Huang Yun, postdoktorska študentka na nankinški univerzi, »potem je to svoboda. Te sanje moramo danes uresničiti.« Poudarja, da je študirala etiko na univerzi Beida, in vztraja pri tem, da njena alma mater ne sme biti v službi širjenja partijskih parol. Tudi v odprtem pismu, objavljenem na družabnem omrežju Weibo na začetku maja, je spomnila na »duh neodvisnosti in svobodo mišljenja«, ki so ga vedno razvijali na eni najstarejših kitajskih visokih šol. Šele ko se bo prebudil, bo mogoče govoriti o pravih kitajskih sanjah.
Čeprav je Xi Jinping varno zasidran v Kitajski 4. junija, je vse bolj pod pritiskom duha 35. maja. Nekdanji »zid demokracije«, na katerega so študentski in sindikalni aktivisti leta 1989 pisali svoje pozive na demokracijo, se je zdaj preselil na kibernetične strani Weibo. Nekdanja koalicija politične, gospodarske in intelektualne elite, na kateri je temeljila dolgoletna kitajska stabilnost, je začela razpadati pod vplivom moralne korupcije, gospodarske krize in neznosne lahkosti brezbrižnosti. In seveda nastaja novo soglasje – politične reforme so nujne. Kitajska se še enkrat prebuja z zavestjo, da kitajskih sanj ni mogoče uresničiti med spanjem.
