Van na skrajnem vzhodu Turčije je v zadnjih desetletjih doživel podobno usodo kot druga tamkajšnja pretežno kurdska mesta, kamor je vojska med obsežnimi operacijami proti PKK v krvavih osemdesetih in devetdesetih letih pregnala na stotisoče prebivalcev s podeželja in tako popolnoma spremenila njihovo podobo in življenjski utrip.

Mesto ob istoimenskem jezeru je tako doživelo demografsko eksplozijo, s hitro rastjo cen nepremičnin pa ji je sledila gradbena vročica, ki so jo menda pomagali poganjati tudi zaslužki od trgovine z mamili, ki tod mimo potujejo iz Afganistana na zahodne trge. Na žalost se je kmalu izkazalo, da je nepremičninski razcvet Vana stal na − dobesedno − trhlih temeljih.

Tla so se stresla 23. oktobra lani, v zgodnjih popoldanskih urah. Potres z magnitudo 7,2 se je zaradi razmeroma plitvega žarišča izkazal za še posebej uničevalnega, poleg Vana pa je najbolj prizadel mesto Erciş ob severni obali jezera. Po navedbah turških oblasti je umrlo več kot 600 ljudi, približno 6000 stavb so razglasili za nevseljive. Ogled mesta razkrije, da je med njimi neverjetno veliko povsem novih stanovanjskih blokov, ki so bili očitno grajeni brez vsakršnega upoštevanja protipotresnih standardov. Kot da to ne bi bilo dovolj, je 9. novembra Van stresel še en potres, ki je imel sicer nekoliko nižjo izmerjeno magnitudo, vendar ga je bilo po pripovedovanju prestrašenih prebivalcev čutiti vsaj tako močno kot prvega.

»Bilo je grozljivo, ker so se tla stresla ponoči. Takoj je zmanjkalo elektrike in nastala je tema. Z mlajšima bratoma smo bili v sobi, ki je najbolj oddaljena od vhodnih vrat. Omare so popadale na nas in nismo mogli odpreti vrat sobe,« travmatično izkušnjo opiše 23-letna študentka antropologije Esen. Njena družina se je po prvem potresu preselila v improviziran polivinilast šotor na vrtu, vendar so se zaradi materine bolezni že po štirih dneh vrnili v hišo. Napaka k sreči ni bila usodna. Po drugem uničevalnem sunku so ostali v šotoru poldrugi mesec, zdaj so spet v hiši. Najbolj oddaljene sobe ne uporabljajo več. »Še vedno se zelo bojimo. Smo v neprestanem strahu pred novim potresom.«

Vlada se s pomočjo ni najbolj izkazala. Šotori so na prizadeto območje prišli šele 20 dni po prvem potresu, kontejnerji so rabili kar dva meseca, kar pomeni, da so se morali tisti, ki so v tresenju tal izgubili domove, dotlej znajti kakor so vedeli in znali. »Hodila sem do vseh možnih institucij, pri katerih lahko zaprosiš za pomoč, vendar mi ni nihče pomagal,« potoži 40-letna Hayzaran, medtem ko se njena hči Hülya pritožuje nad »nikakršno« organizacijo pomoči. Devetčlanska družina še vedno živi v svoji hiši, vendar se vsi drenjajo v eni sobi, saj sta drugi dve preveč poškodovani.

Na vprašanje, ali je počasnost in neučinkovitost popotresne pomoči mogoče pripisati tudi dejstvu, da je bilo prizadeto pretežno s Kurdi poseljeno območje, sogovorniki odgovarjajo pritrdilno. Hayzaran pravi, da je pred časom na policiji zaprosila za šotor, ki bi ga družina, tako kot številni someščani, postavila pred hišo, vendar je bila njena prošnja zavrnjena s pripombo, češ najprej nas obmetavate s kamenjem, potem naj vam pa še pomagamo.

»Ne jaz ne moji otroci nismo nanje vrgli nobenega kamna. Ne udeležujemo se demonstracij. Res smo Kurdi, a smo samo običajni ljudje,« odgovarja mati sedmih otrok.

Mesto sta po potresu zapustili kar dve tretjini prebivalcev, številni bržkone za vedno. Tisti, ki so ostali, pa pravijo, da potrebujejo predvsem službe, saj se je v tresenju tal sesula tudi lokalna ekonomija. Mesto bo gotovo potrebovalo leta, da se znova postavi na noge, pri čemer pa po besedah študentke računovodstva Hülye ne gre pričakovati pomoči vlade: »Država bo odšla, zaprla vrata za sabo in se poslovila: 'Nasvidenje, vidimo se ob naslednjem potresu.'«

Iz ruševin se slišijo klici na pomoč Foto: Reuters