Tiskane izdaje
To Kurdov seveda ni odvrnilo od zahtev po priznanju njihove etnične in kulturne identitete. Kmalu po ustanovitvi republike so si upori sledili kot po tekočem traku, vendar so jih oblasti vse do zadnjega zatrle v krvi. Pozneje je bojeviti duh nekoliko popustil, vse do leta 1984, ko je v Kurdistanu spet izbruhnila vstaja, tokrat pod vodstvom marksistične Kurdske delavske stranke (PKK) Abdullaha Öcalana. V naslednjih 15 letih je bilo ubitih več kot 35.000 ljudi, požganih več kot 3000 vasi, dva milijona Kurdov pa si je bilo zaradi politike prisilnega preseljevanja primorano poiskati nov dom (številni so ga našli na zahodu Turčije in v Evropi). Izredne razmere in nasilje »globoke države«, ki je vsevprek obračunavala z dejanskimi in namišljenimi podporniki gverilcev, sta v tem času dušila deželo, olajšanje pa je prinesla šele Öcalanova aretacija v Keniji leta 1999, po kateri je PKK odstopila od zahteve po samostojnosti in se zavzela za dialog.
Razmere so se odtlej sicer nekoliko umirile, odnos Ankare do Kurdov pa ni doživel korenitejših sprememb. Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je po prihodu na oblast med Kurdi vzbudila upanje na boljše čase, saj je zagnala nekaj pomembnih reform, vendar je ta proces zamrl še preden je začel prinašati konkretnejše koristi. Tudi zato se je v zadnjem času spet začelo oglašati orožje, ki grozi, da bo regijo potegnilo nazaj v krvava devetdeseta leta.
Po prihodu v Diyarbakir, neformalno prestolnico turškega Kurdistana, me je najbolj presenetilo dejstvo, da naroda živita povsem vzporedno, drug mimo drugega. Mešanih zakonov je malo, skoraj nič, so mi povedali. Kurdi na jugovzhodu Turčije tvorijo dominanto, 90-odstotno večino, turška navzočnost v tem delu države pa odločno pritrjuje njihovemu negodovanju, da pravzaprav živijo v nekakšni »turški domači koloniji«. Skoraj vsi v Kurdistanu živeči Turki so namreč del državnega aparata (vojaki, policisti, pravosodni uslužbenci, upravni delavci ali učitelji), ki skupaj s svojimi družinami živijo povsem izolirani od kurdske okolice.
Že bežen pogled na zemljevid Diyarbakirja, ki slovi predvsem po svojih ogromnih lubenicah, vam razkrije, da se takoj izven impozantnega bazaltnega obzidja začenja turška »utrdba« (vojašnica, z bodečo žico obdani vojaški bloki, žandarmerija, urad guvernerja province ...), ki na razpotegnjeno mesto pritiska z ene strani, na drugi strani pa njeno protiutež predstavlja letališče, ob katerem stoji vojaško letalsko oporišče. Med njiju je kot med kladivo in nakovalo stisnjena četrt Baglar, ki velja za žarišče podpore PKK v mestu, obenem pa tudi za njegov najrevnejši predel.
Čeprav se Turki krčevito oklepajo dežele »gorskih sonarodnjakov«, navadni ljudje tja praviloma ne potujejo. Ne počutijo se varno. Poleg tega poznajo Kurdistan predvsem iz televizijskih poročil, ki pa so največkrat povezana z demonstracijami, napadi, spopadi ... »Mene tam ne bi sprejeli, tebi je lažje, ker si tujka,« mi italijanska antropologinja Veronica, ki jo je v te kraje zanesel doktorski študij, predstavi najpogostejši argument turških prijateljev, ki jih že dolgo (neuspešno) vabi na obisk.
Trenutne razmere v turškem Kurdistanu ob dejstvu, da groba asimilacijska politika Ankare ne kaže znakov večjega popuščanja, ne dopuščajo upanja v skorajšnjo mirno rešitev konflikta. Nasprotno, kurdski borec za zaščito človekovih pravic Sertaç Bucak pravi, da se tako PKK kot vlada pripravljata na okrepitev vojaških aktivnosti v želji, da bi nasprotno stran prisilili v politična pogajanja s šibkejše pozicije. Da kurdskega vprašanja ne bo mogoče rešiti s silo, se menda tako ali tako zavedajo oboji.
