Po čem je brezplačno?

Vse močnejša odvisnost od oglaševanja je hitro pokazala negativne stranske učinke »brezplačnega« modela.

Objavljeno
31. julij 2013 15.08
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

Facebook ima približno milijardo uporabnikov. Če bi bil vsak pripravljen plačati deset dolarjev na leto za vse koristi, ki mu jih ponuja omrežje, bi podjetje zaslužilo deset milijard dolarjev. Hkrati bi lahko opustili vsiljive oglasne programe, ponudili prijaznejšo zasebnostno politiko in se znebili očitkov, da so podružnica ameriških tajnih služb. Bo facebook kdaj plačljiv?

Erin Egan, ki je pri Facebooku odgovorna za politiko zasebnosti, se je samo nasmehnila in mi diplomatsko odgovorila, da so o tej možnosti teoretično že razmišljali, vendar ni zelo verjetna. Še tako majhna plačljivost bi odgnala velik del uporabnikov - ne glede na prepričanje, da je postal facebook za marsikoga nepogrešljiv.

Sedanji »brezplačni« poslovni model, kjer uporabniki plačujejo članstvo v omrežju z osebnimi podatki, pa je po nekaterih ocenah vreden več kot sto milijard dolarjev. Kar je bistveno več od najbolj optimistične plačljivostne napovedi.

Facebook je brezplačen samo navidezno. Zanj sicer ne plačujemo naročnine ali mehkega davka, kakršen je obvezen prispevek za javni servis, vendar uporablja enak poslovni model kot številna druga internetna in medijska podjetja. S privlačno storitvijo poskuša pritegniti uporabnike, od njih izvabiti osebne in potrošniške podatke ter jih z različnimi formulami pretvoriti v oglaševalske cenike.

Kakšna je cena takšne »bezplačnosti«?

Ta model so uveljavili množični mediji, ki so oglaševalcem prodajali (domnevno) pozornost občinstva in obljubo, da so pozorni ljudje dovzetnejši za reklame in nakupe. Denar od oglaševanja je medijem sprva prinesel sveže prihodke, ki so povečali njihovo ekonomsko moč in zmanjšali vpliv države na njihovo delo. Zagovorniki preprostih liberalno-tržnih razlag so bili prepričani, da je bila sprememba pozitivna, saj so medijski potrošniki pridobili veliko novih vsebin, za katere jim ni bilo treba (navidez) plačati ničesar. Poleg tega je bila v sistem že vgrajena nevidna tržna varovalka, saj uporabnikov nihče ne bo mogel prisiliti v spremljanje medijev, ki bi jih oglasi preveč pokvarili, ampak se bodo med neomejeno izbiro vedno odločili za »najboljše« ponudnike.

Vendar je vse močnejša odvisnost od oglaševanja zelo hitro pokazala negativne stranske učinke, saj je komercialno-oglaševalski model močno spremenil razmerje med ponudniki in uporabniki.

Javni servis je moral upravičevati prejemanje televizijskega prispevka z bolj ali manj uspešnim delom v javnem interesu. Plačljivi mediji so bili zelo neposredno odvisni od kupcev in naročnikov, ki so lahko z denarnicami hitro »kaznovali« ponudnike. V oglaševalskem modelu pa je postal medijski uporabnik abstraktna statistična kategorija, s katero je medij formalno dokazoval gledanost ali doseg.

Posledice so bile občutne. Bralci in gledalci so izgubili pomemben del moči, saj niso mogli učinkovito kaznovati brezplačnega ali močno subvencioniranega komercialnega medija. Oglaševalci namreč niso bili politično in vrednostno nevtralni, ampak so sledili različnim političnim, gospodarskim in kulturnim interesom. Logika številk je delovala zelo poljubno. Nekatere medije so kljub dobri branost bojkotirali (najbolj znan je primer angleškega delavskega tiska), drugim so omogočili preživetje ali jim celo pomagali ustvariti medijske monopole.

Vstopni prag se je zaradi koncentracije izjemno povečal in medijske trge so povsod po svetu obvladovale majhne skupine vplivnih lastnikov. Komercializacija je od sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja močno »pokvarila« medijske vsebine in načela zaupanje v medije, vendar skrajno komercializiranih medijev ni bilo mogoče zamenjati z »boljšimi«, ker so vse alternative večinoma propadle ali so životarile. Zdelo se je, da medijska, internetna in oglaševalska industrija za poslovanje sploh ne potrebujejo več realnega uporabnika, zato lahko na trgu preživi samo brezplačnost, ki jo omogočajo oglasi.

Se lahko podobna zgodovinska izkušnja ponovi tudi na svetovnem spletu? Zelo verjetno, saj velikih ponudnikov »brezplačnih« storitev ni mogoče učinkovito kaznovati z uporabniškim umikom, če se ne strinjamo z njihovimi pogoji poslovanja, poseganjem v elektronsko zasebnost ali sodelovanjem s tajnimi službami. Uporabniki lahko povrnemo del izgubljene moči samo, če kot državljani od ponudnikov zahtevamo spoštovanje enakih pravic kot v fizičnem svetu, ali če dobi prevladujoči oglasno-brezplačni poslovni model učinkovito alternativo ter začnemo znova plačevati za storitve, ki jih morda ni mogoče ponuditi zastonj: varno elektronsko pošto in hrambo podatkov, družabno omrežje brez oglasov in podobne.

Vendar zgodovina množičnih medijev kaže, da se to verjetno ne bo zgodilo, saj ostaja resnična cena brezplačnosti preveč dobro skrita.