Poiščite žensko ...

Bratuškova je utihnila, ko je bila vložena konstruktivna nezaupnica in zelo verjetno bo podobno prakso nadaljevala.

Objavljeno
23. februar 2013 16.28
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika
Če se v novi koaliciji »velikih egov«, kot jim pravi prvakinja NSi Ljudmila Novak, ne bo v zadnjem trenutku spet zapletlo, bo Slovenija jutri dobila prvo predsednico vlade. Kar bo zanimiva sprememba v ustaljenem vzorcu slovenske politične realnosti. To je, bodimo pošteni, moški teritorij, na katerem se ženske pojavljajo praviloma le kot okras, blažilec sporov, včasih pa tudi kot topovska hrana. Res je, da je bilo v vladah tudi veliko ministric in da je nekaj poslank pomembno zaznamovalo parlamentarno dogajanje. Toda v prvi vrsti se gnetejo moški in nobena od velikih, »mandatarskih« strank še ni šla na volitve z žensko kandidatko za predsednico vlade.

Pravzaprav sta bili doslej samo dve predsednici strank - Katarina Kresal in Ljudmila Novak. Obe sta stranki prevzeli, ko sta bili že v hudih težavah in na robu parlamentarnega praga. Kresalova je prišla v politiko kot NLP, nedolžna, lepa in pametna. Doživela je velik vzpon in strm padec, od prvega dne pa je bila zaznamovana s stigmo političarke z močnim zaledjem. Vedno je v političnem zakulisju veljala najprej za partnerico vplivnega odvetnika Senice, za všečno, a politične obrti priučeno fasado, ki deluje po nareku interesne skupine, ki jo potiska v ospredje. Kresalova zato nikoli niti ni imela pravih možnosti, da bi se uvrstila med prvoligaše.

Ljudmila Novak je postala predsednica stranke po tem, ko je ta že izpadla iz parlamenta. Čeprav se je na zadnjih volitvah NSi čudežno vrnila v državni zbor, je Novakova edina ministrica v Janševi vladi, ki vodi resor
brez listnice. Drugo ministrstvo Nove Slovenije, obrambno, je prevzel moški član stranke.

Tudi Alenka Bratušek vodi Pozitivno Slovenijo od prisilnega odhoda z aferami obremenjenega Zorana Jankovića, ki je stranko treščil na dno lestvic priljubljenosti. Tudi ona je torej neke vrste stečajna upraviteljica, ki je zapolnila prostor, za katerega se nihče več ni potegoval. Njena kandidatura za mandatarko je bila v javnosti sprva sprejeta kot šala. Splet okoliščin, zagotovo pa tudi njena politična prilagodljivost, je nato pripeljala do resne možnosti, da postane prva ministrska predsednica.

Ta veliki met je seveda tvegan, ne samo zaradi šibke koalicije in težavnih razmer, v katerih prevzema vlado. Bratuškova nima politične kilometrine, stopa pa na teren, na katerem so pravila igre dolga leta postavljali njeni bistveno bolj izkušeni nasprotniki. Sklepamo torej lahko, da bo javno nastopanje nove predsednice vlade bliže taktiki Janeza Drnovška kot Boruta Pahorja. Prvi se je, kot je znano, redko oglašal, včasih je molčal celo mesec dni ali več. Drugi pa se je v zgodovino zapisal z nenehnimi maratonskimi tiskovnimi konferencami, ki jih je vodil kar sam. Bratuškova je utihnila istega dne, ko je bila vložena konstruktivna nezaupnica in zelo verjetno bo podobno prakso nadaljevala tudi po tem, ko bo, če bo, dobila mandat.

Seveda pa je bistveno bolj pomembno, kako bo uravnavala zapletena razmerja v koaliciji in vladi. Tudi ona se bo težko izognila očitkom z desne, da je orodje v rokah »ozadij«. A če bo koalicija enotna in če ji bo uspelo vzpostaviti avtonomijo in avtoriteto v razmerju do političnih partnerjev, bo vlada lahko delovala. Bratuškova ima zato v svojih rokah dve enako verjetni različici razpleta: če bo pogorela, bo odšla z njo na smetišče zgodovine tudi stranka, če ji uspe, bo Slovenija dobila prvo političarko najvišjega ranga.

In, če že govorimo o ženskah, ki vstopajo v prve vrste takrat, ko so stranke na robu propada: v kakšnem stanju je torej ta čas Slovenija?