Med obiskom letošnjega sejma zabavne elektronike CES me je presenetilo dvoje: množičnost obiska in povprečna starost novinarjev, ki so pokrivali dogodek.
Rekordno število obiskovalcev z vsega sveta je pokazalo, da je fizična navzočnost znova pomembna tudi za panogo, ki je izumila spletne prenose, telekonference, delo na daljavo in podobne pridobitve informacijske revolucije. Z Matjažem (urednikom Infoteha) pa sva bila s skupnimi srednjetridesetimi leti med najmlajšimi akreditiranimi novinarji. Mlajši so bili kvečjemu »geeki«, ki so za velike tehnološke spletne strani (verge, techcrunch …) tekali po sejmu ali v ozadju montirali videe.
V Sloveniji in tudi Evropi velja tehnološko novinarstvo za področje, ki ga pokrivajo mlajši novinarji ali celo zunanji honorarni sodelavci, ki pišejo za različne naročnike – od računalniških revij do časopisnih oglasnih prilog. Za takšno stanje je krivo prepričanje, da se na računalnike, mobilnike in informacijsko tehnologijo spoznajo predvsem »digitalni domorodci« in druge marketinške skovanke. Pomemben je bil tudi odnos urednikov in oglaševalcev, ki so tehnologijo videli predvsem kot potrošniško temo (nasveti, predstavitve izdelkov …) ali priloge, ki so nagovarjale »življenjske sloge«.
V ZDA je povprečna starost tehnoloških novinarjev precej višja. Ne samo zato, ker so začeli najbolj znani komentatorji in kolumnisti pisati o tehnologiji že v pionirskih sedemdesetih letih. Tehnologija velja za velik posel, pomembno strateško dejavnost in izpostavljeno medijsko temo, zato je pomembni mediji večinoma niso prepuščali »mulariji« – vsaj ne pisanja komentatorskih in analitičnih člankov.
Za resno analizo so bili primerni avtorji, ki niso znali samo opisovati uporabniške izkušnje, ampak so se spomnili, s kakšnimi marketinškimi prijemi so proizvajalci današnjih ukrivljenih televizorjev v zadnjih desetletjih prodajali njihove barvne, velike, ravne, trinitronske, stereo, ploščate, visokorazločljive in trirazsežne televizijske predhodnike (ali katero koli drugo tehnologijo). Zelo pomembni so bili tudi ugled v tehnološki skupnosti, znanje, poznavanje gospodarskih trendov, izkušnja z velikim pikakomovskim zlomom na prelomu tisočletja in spremljanje politike informacijske družbe – od delovanja regulatorjev do zakonodaje in pravil lobiranja.
Tehnološki novinarji so med prvimi občutili spremembe v medijskem svetu, saj so njegovi bralci najprej začeli zapuščati tradicionalne medije in uporabljati svetovni splet. Zato uveljavljeni avtorji niso bili zanimivi samo za urednike, ampak tudi za medijske založnike, ki so morali pripraviti podjetje na digitalni prehod. Njihovemu mentorstvu so zaupali nadarjene blogerje, ki so se začeli uveljavljati med spletnim bralstvom in jih je zanimala novinarska kariera. Na področju tehnologije je namreč veljalo enako nepisano pravilo kot na drugih novinarskih področjih – še tako nadarjen avtor ni mogel postati komentator, dokler ni preživel nekaj tehnoloških ciklov, vladnih administracij in menjav na vrhu največjih podjetij.
Izobraževanje dobrega specialista je zato trajalo tudi deset let ali več, a se je izplačalo tako medijem kot novinarjem. Mediji so lahko javnosti ponudili praktične in strokovne analize, kakršnih splošni novinarji ali akademiki niso znali pripraviti. Novinarski specialisti pa so si precej razširili zaposlitvene možnosti, saj so bili zanimivi za gospodarstvo, univerze, podjetništvo in svetovalne hiše, zato po menjavi službe niso razmišljali samo o piarju, državni službi ali nevladnem sektorju, kamor se novinarji zatekajo pri nas.
Ko sem začel malo bolje spoznavati življenje v slovenskih novinarskih kolektivih, sem najprej opazil zelo nenavadno zaposlitveno in operativno strukturo.
Čeprav so redakcije razdeljene po področjih (kultura, gospodarstvo, kronika …) in so nekateri novinarji bolj sistematično pokrivali določene teme, je večinoma veljalo načelo, da »vsi delajo vse«. V primerjavi s tujimi redakcijami, ki sem jih spoznal na obiskih in delovnih praksah, je bilo nenavadno veliko mladih komentatorjev, voditeljev in celo urednikov, ki so zelo zgodaj in brez mentorstva prevzemali zahtevne novinarske zadolžitve. Enako nenavadna je bila tudi zelo velika skupina redno zaposlenih novinarjev, ki so v srednjih letih in po dvajsetih letih službe še vedno pisali poročila s tiskovnih konferenc in opravljali zelo osnovne naloge.
Novinarska karierna pot je bila zato zelo negotova. V medijskih hišah je bilo vse manj delovnih mest, kjer je lahko avtor strokovno napredoval, saj so mediji opuščali tuja dopisništva, priloge z zahtevnejšimi žanri in drago preiskovalno delo. Nadarjen avtor je lahko zelo zgodaj dosegel karierni vrh, se pri dobrih tridesetih profesionalno ustavil in s pridobljenim znanjem zgolj kolobaril po različnih funkcijah – če je imel srečo. Z malo manj sreče je po nekaj letih honorarnega dela in podaljševanja vedno krajših pogodb za določen čas ugotovil, da pri trenutnem zaposlovalcu nima nobene možnosti za zaposlitev.
Gospodarska kriza je še temeljiteje porušila kadrovsko strukturo v medijih. Številni dolgoletni honorarci so poiskali delo v nenovinarstvu, če so našli kakšno alternativo. Drugi so poskušali preživeti z vse nižjimi honorarji, dokler jim ni zmanjkalo denarja ali jim niso prekinili pogodb. Njihova mesta so nadomeščali še slabše plačani in manj izkušeni honorarci, ki so delo v medijih že na začetku videli le kot začasno − dokler ne najdejo kaj boljšega. V medijih pa so ostajali samo redno zaposleni novinarji, ki niso bili pripravljeni z ničimer ogroziti vse bolj negotovih »rednih služb«. Čeprav jim sedanje delovno okolje ne omogoča nobenih možnosti za razvoj in jih ne pripravlja na prihodnje delo v ustvarjalnih panogah.
Novinarstvo pri nas vse bolj postaja začasna zaposlitev za mulce – in še to le za tiste, ki se niso odločili za obetavnejši poklic –, zato bo izkušenih novinarjev vse manj. Tega primanjkljaja ne bodo občutili samo bralci, ampak tudi tisti, ki bodo morda hoteli postaviti medije, pripravljene na 21. stoletje.
Ko so v zadnjih letih velika ameriška tehnološka podjetja in internetni podjetniki vstopali na medijski trg, so pomembne naloge zaupali prav novinarskim veteranom. Yahoo je lani prevzel tehnološkega novinarja New York Timesa Davida Pogua. Ustanovitelja Propublice sta najela nekdanjega izvršnega urednika Wall Street Journala (WSJ) Stephena Engelberga. Ustanovitelj Ebaya Pierre Omidyar je v svojo ekipo privabil sodelavca Guardiana Glenna Greenwalda, ki je zaslovel z zgodbami o nekdanjem obveščevalcu Edwardu Snowdnu. Med udeleženci Cesa pa sva imela čast pozdraviti tudi legendarnega Walta Mossberga, dolgoletnega tehnološkega komentatorja in kolumnista WSJ, ki je letos ustanovil lastno novomedijsko podjetje Re/code, čeprav je star že skoraj sedemdeset let.
Kadrovska politika, ki je v zadnjih dvajsetih letih usmerjala karierne poti slovenskih novinarjev, ni ustvarila prav dosti Poguov, Mossbergov in drugih izkušenih avtorjev, ki bi pridobljeno novinarsko znanje prenesli na mlajše generacije. Prej nasprotno. Zapravila je večino dragocenih znanj in izkušenj, brez katerih se bodo mladi novinarji težko znašli v informacijskem preobilju, svetu marketinščine in hitrostnih zahtevah novih medijskih modelov.