Poletno gikovsko branje 2012
ned, 24.06.2012, 12:00
Poletno gikovsko branje 2012
Influencing Machine je ena izmed boljših medijskih knjig, ki bo svežino obdržala še kar nekaj poletij.
V začetku letošnjega leta so me na tehnološkem portalu Slo-Tech prosili za krajši pregled sveže »gikovske« literature, ki je izšla v lanskem letu - branja vrednih knjig, ki na različne načine obravnavajo prepletanje tehnologije, družbe in medijev. Ker so bili odzivi spodbudni, sledi poletno nadaljevanje.

Prvi izbor je bil kronološki, zato sem vanj vključil predvsem novejše knjige. Tokrat se bom omejil na tri aktualne dogodke, ki za razumevanje in umeščanje v današnje čase potrebujejo nekaj dodatnega (pred)znanja: imenovanje slovenskega glasnika digitalne tehnologije, prisluškovanje v slovenskih omrežjih gsm in trdovratno prepričanje medijskih hiš, da so za njihove težave krive nove komunikacijske tehnologije.

Imenovanje glasnika digitalne tehnologije je neposredno povezano z dvema velikima idejama, ki sta postali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nepogrešljivi sestavini vsakega velikega političnega govora ali napredkarske strategije: idejo digitalne revolucije in informacijske družbe.

Prvo je zelo slikovito ubesedil ameriški publicist in predavatelj Nicholas Negroponte v knjigi Being Digital, v kateri primerja »digitalno revolucijo« z neustavljivim naravnim pojavom, ki bo spremenil politiko, gospodarstvo in naše vsakdanjike. To digitalno revolucijo bo omogočila »komunikacijska revolucija«, saj bo odpravila vse omejitve fizične in časovne razdalje, je zapisala britanska ekonomistka in gospodarska novinarka Frances Cairncross v tedaj zelo vplivni, a danes nekoliko pozabljeni knjigi The Dearh Of Distance: How The Communication Revolution Will Change Our Lives. Digitalna in komunikacijska revolucija pa nas bosta skupaj popeljali v »informacijsko družbo«, v kateri domnevno že živimo prebivalci »prvega sveta«.

Trditve in argumenti, ki sta jih sredi devetdesetih let zapisala Negroponte in Cairncrossova, kljub starosti zvenijo zelo domače, saj jih lahko danes srečamo v številnih pomembnih evropskih strategijah, političnih govorih, novinarskih poročilih, zapisih ministra Žige Turka in na blogu digitalnega glasnika Aleša Špetiča. Vendar kritiki opozarjajo, da se za navidezno samoumevnostjo skrivajo zelo šibki in neprepričljivi koncepti, ki razpadejo že ob prvem poskusu resnejše analize.

Britanski sociolog Frank Webster si je v nekoliko učbeniški knjigi Theories of The Information Society zastavil zelo preprosto vprašanje: o čem sploh govorimo, ko omenjamo informacijsko družbo? Je informacijska družba naslednica industrijske družbe? Je sporazumevanje dveh semaforjev enakovredno dopisovanju dveh blogerjev ali izmenjavi finančnih podatkov med bančnimi strežniki? Zakaj računovodjo v Microsoftu uvrščamo med »informacijske« poklice, njegovega računovodskega kolega na kmetijskem ministrstvu pa ne?

Webster s podobnimi vprašanji in analizami zavrne večino definicij informacijske družbe, ki temeljijo na uporabi novih komunikacijskih orodij, preštevanju bitov in bajtov »informacij«, ki se širijo po komunikacijskih omrežjih, novih poklicih ali novih načinih ustvarjanja dodane vrednosti v ekonomiji. Namesto tega idejo informacijske družbe obravnava kot nadaljevanje gospodarskih in političnih trendov, ki so sledili krizi industrijskega kapitalizma v sedemdesetih letih: neoliberalizma, »optimizacije« vseh plasti življenja in tehnokratskega vodenja človeških skupnosti. Podoben pogled zagovarja tudi belgijski sociolog in medijski zgodovinar Armand Mattelart, ki v knjigi Information Sociery: An Introduction sledi zametkom informacijske družbe do prvih tehnodružbenih utopij (Baconove Nove Atlantide) in nastanka prvih nacionalnih držav po podpisu Westfalske pogodbe sredi 17. stoletja, ki mu je sledil vzpon statistike kot »državne znanosti«. Vzpon statistike pa ni prinesel le novega načina vladanja (tehnokracijo), temveč je povzročil tudi pretirano zaupanje v moč podatkov, o katerem v knjigi The Cult of Information piše ameriški zgodovinar Theodore Roszak.

V stare zgodovinske čase se je vrnil tudi ameriški ameriški zgodovinar David Kahn, ki je v knjigi The Codebreakers: The Story of Secret Writing podrobno opisal zgodovino tajnopisja od starih Egipčanov do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je knjiga izšla. Njegovo delo je precej pozneje nadaljeval britanski znanstveni publicist Simon Singh, ki je v Knjigo šifer vključil tudi izzive, ki jih je pri razvoju in razbijanju šifer prinesel razmah osebnega računalništva.

Šifrirni mehanizmi, ki varujejo naše elektronsko komuniciranje, poslovanje, identiteto in državne skrivnosti, so nastali v časih, ko je bila računska zmogljivosti vseh računalnikov na planetu verjetno manjša od tiste, ki jo danes premore malo boljši prenosnik. Najzmogljivejše šifre so še vedno dovolj zapletene, da bi jih morali superračunalniki lomiti dolga desetletja (tehnologij, ki jih uporabljajo tajne službe ne poznamo, opozarja Singh), vendar to ne velja za večino »civilnih« izdelkov, ki postajajo vse bolj ranljivi, kar kaže tudi lahkotnost vdorov v slovenska omrežja gsm.

Vse večja odvisnost od tehnologij, ki niso bile namenjene prenašanju in hrambi občutljivih informacij, ni problematična samo zaradi tehnoloških pomanjkljivosti varnostnih tehnologij, skrivnostnosti in želje po nadzoru državljanov - ki je danes precej cenejša kot v časih ročnega odpiranja pisem in nameščanja prisluškovalnih naprav v stanovanja - ampak tudi zaradi dejstva, da jih uporabljajo ljudje. Knjiga The Art of Deception: Controlling the Human Element of Security, ki jo je napisal verjetno najslavnejši ameriški heker Kevin Mitnick nazorno pokaže, da še tako dobra protivlomilska vrata ne morejo zadržati vlomilca, če je ključ spravljen pod predpražnikom. Zato pametni računalniški vlomilci tarče nikoli ne napadejo tam, kjer je najbolje utrjena, ampak raje poiščejo ključe, notranje sodelavce in stranska vrata, ki so jih v sistemu pustili vzdrževalci ali zakoniti prisluškovalci. Pri tem jim zelo pomaga tudi načelo »security through obscurity«, na katerega še vedno prisegajo številni upravitelji omrežij, ki varnostna opozorila namenoma zanikajo ali zanemarijo.

Z nekoliko drugačno ranljivostjo človeške vrste so se začeli v zadnjem času nekoliko dejavneje ukvarjati politologi, novinarji in medijski teoretiki, ki jih je zanimalo, ali večja izpostavljenost informacijam v času svetovnega spleta v resnici prinaša tudi boljšo obveščenost.

Ameriški pravnik in publicist Cass Sunstein je v knjigi Republic 2.0 ugotovil, da blogi, forumi, družabna omrežja in druga internetna orodja kljub optimističnim napovedim niso razširili obzorja, spodbudili izmenjave različnih pogledov in ustvarili novega prostora za demokratično debato. Internet je primerjal z mnenjsko milnico, sestavljeno iz večjih in manjših mehurčkov, v katerih se zbirajo podobno misleči posamezniki. Demokratski blogerji nagovarjajo demokratske blogerje in objavljajo povezave na naklonjene članke, enako republikanci. Ker mnenjski mehurčki med sabo niso komunicirali, je začela javna debata zamirati, namesto nje pa so postali mehurčki idealno gojišče skrajnih političnih stališč.

S tem pojavom se je ukvarjal tudi ameriški novinar Farhad Manjoo, ki je v knjigi True Enough: Learning To Live in a Post-Fact Society poskušal razložiti nekatere nedavne politične manipulacije: zakaj toliko Američanov še vedno verjame v iraško orožje za množično uničevanje, čeprav je že Bushova vlada priznala, da so se »zmotili«? Zakaj so se lahko »viralno« tako uspešno razširile laži o vietnamski strahopetnosti demokratskega predsedniškega kandidata Johna Kerryja in zakaj »fotošopikacija sveta« podpihuje teorije zarote?

Manjoo na omenjenih primerih predstavi številne socialno-psihološke poskuse, s katerimi raziskovalci več kot pol stoletja proučujejo naše kognitivne napake in dokazujejo, da objektivna resničnost za ljudi ne obstaja. Nato se vpraša, zakaj se mediji, aktivisti in politični teoretiki še vedno obnašajo, kot da smo racionalna bitja, ki s tehtanjem dejstev in argumentov vrednotimo medijska sporočila in izbiramo politične predstavnike. Še nekoliko radikalnejši je ameriški bloger Chris Mooney, ki je v čisto sveži knjigi The Republican Brain: The Science of Why They Deny Science (and Reality) predstavil nevrološke raziskave, ki kažejo, da se razlike med republikanci in demokrati začnejo že v možganskih strukturah. Občutek, da progresivci in konzervativci živijo v ločenih svetovih, zato morda niti ni tako napačen.

Življenje v post-dejstvenem svetu vpliva tudi na delovanje novinarjev in množičnih medijev. Vendar se tega problema medijski teoretiki in razlagalci domnevne krize medijske industrije ne dotikajo. Redka izjema je ameriška novinarka Brooke Gladstone, ki je v stripu o medijski panogi The Influencing Machine zelo poljudno predstavila zgodovino medijev in pokazala, da so današnje zadrege - nezaupanje bralcev, želja po nadzoru, lastniški pritiski in tehnološke spremembe - v resnici stalnica medijske panoge. Zato naj stripovska oblika ne zavede: Influencing Machine je ena izmed boljših medijskih knjig v zadnjem desetletju, ki bo svežino obdržala še kar nekaj poletij.



Poletno gikovsko branje 2012

Najboljša gikovska literatura? Foto: arhiv Londonskega knjižnega sejma

Prijavi sovražni govor