Tiskane izdaje
Avgust je v politiki lahko silno zanimiv mesec. Medtem ko prve strani in minute polnijo novice o rekordnih temperaturah in o gneči na mejnih prehodih, poslanci in ministri začasno izginejo iz radarja javne pozornosti.
Blagodejno zatišje v avgustovski sopari zato politiki pogosto izkoristijo za kovanje načrtov, ki svoje prave učinke pokažejo šele čez čas.
Leta 1996 je takratno vodstvo SLS na taboru sredi avgusta napovedalo znamenito taktiko »gradnje mostov«, ki je nato stranko na jesenskih volitvah dvignila na drugo mesto in ji - začasno - zagotovila primat na desnici.
Takratni predsednik vlade Borut Pahor je avgust leta 2009 v celoti porabil za tihe dogovore s hrvaškim vodstvom o sporazumu o arbitražnem določanju meje, kar se je kasneje pokazalo kot največji uspeh njegovega mandata.
Kadar so jeseni volitve - kar je v Sloveniji zelo pogosto - , avgusta kandidati volivce nagovarjajo neposredno, na terenu. Spomnimo se avgusta 2012, ko so kandidati za predsednika države kosili travnike, plezali po gorah, tekali na maratonih, obiskovali veselice in otvoritve v vsaki slovenski vasi. Pahor, ki je tovrstno kampanjo najbolje izkoristil, je imel jeseni, ko se je začelo zares, zmago skorajda že v žepu.
Letošnji avgust je poseben zato, ker se jeseni lahko zgodi dobesedno vse. V skrajnem primeru tudi v predčasne volitve.
Vladajoča PS ima na dnevnem redu serijo prelomnih odločitev. Septembra bo stranka volila novo vodstvo; takrat se bo pokazalo, ali se bo Zoran Janković v resnici umaknil Bratuškovi, ali pa bo s svojo kandidaturo za predsednika zrušil vlado.
V istem času se bodo med ministrstvi začela resna usklajevanja o prihodnjem proračunu, ko bosta, o tem skoraj ni dvoma, kopja znova prekrižali PS in SD. Predsednik SD Igor Lukšič je pred začetkom vladnih počitnic javno sporočil, da je pri rebalansu letošnjega proračuna v koaliciji prevladala »tehnokratska struja« in posvaril, da bo, če bo takšen tudi prihodnji proračun, lahko »situacija jeseni eksplodira«. Stranki sta že nekaj časa na okopih tudi zaradi kadrovskih apetitov v obeh taborih. Vrsta znamenj kaže, da bo ta spopad neusmiljen in umazan, podobno, kot v času Pahorjeve vlade tudi preko lobistično podprtih javnih obračunov na medijski sceni.
Prav tako v septembru bodo iz Bruslja prišla prva znamenja, ali se bo Sloveniji po 1.oktobru uspelo izogniti brez dvoma trdemu evropskemu reševanju - kot pravi minister Čufer - domačega »nereda« ali pa ga bo država res lahko počistila sama.
Da se bo takrat na prizorišče z vso močjo vrnil tudi prvak opozicije Janez Janša, je ta že nakazal v svojem govoru - ne po naključju prav sredi počitnic - o Bratuškovi kot »šoferki avtobusa, ki vozi v napačno smer«. In še: otrplega vstajniškega gibanja politika vendarle ne bi smela odpisati.
Ljudsko nezadovoljstvo je res neartikulirano in znova potlačeno v sfero zasebnosti, vendar ni nič manjše in se bo z jesenskimi zamrznitvami zagotovo samo še stopnjevalo. Prvi protesti so napovedani že za september.
Kaj torej počne vlada v letošnjem vročem avgustu? Poročila, ki jih spremljamo v počitniški senci, kažejo, da nič, kar bi zaslužilo omembo v medijih. Če to drži, se bo jeseni koaliciji zagotovo zgodil vsaj eden od številnih možnih črnih scenarijev. Tudi politični novinci v vladi bi to zdaj že morali razumeti.
