Tiskane izdaje
Obsodba Borisa Popoviča na tri leta zapora in odstranitev Gašparja Gašparja Mišiča nista bili v petek le novici enodnevnici, ker seveda imata svoje zakulisje in ozadje.
Najprej kajpak pomislimo na to, da je ljubljanska politika obglavila obalno politiko, v oštariji pa se potem lahko še pomodrujemo, da je ena mafija pokončala drugo. Ampak kaj naj bi navsezadnje bilo to, ljubljanska politika? Personaliziral naj bi jo župan Zoran Janković, ki pa se tudi sam v svojem mestu ne more skriti pred nadležnimi kriminalisti, tožilci in sodniki. In kaj naj bi bila obalna oziroma koprska politika? Nedvomno jo pooseblja Popovič, vendar vsekakor ne samo s svojo muhavostjo, jezičnostjo in ekstravagantnostjo.
So Popovič, Janković in Mišič trije enfant terrible v sedanji partijski nomenklaturi, trije grozoviti otroci, ki jih je v blagor vseh treba nemudoma odstraniti?
Spomnim se, da sem bil enemu takšnih giljotiniranj že priča. Bilo je v začetku sedemdesetih, ko so se mladi in ambiciozni obalni ekonomisti in politiki začeli medsebojno prepričevati, da Obala (ki je tedaj premogla trikrat več industrije kot zdaj) razvojno peša in da je potemtakem treba nekaj ukreniti; da se je treba od ekstenzivnega zaposlovanja, večinoma delavcev iz drugih republik, preusmeriti k tehnološko in finančno zahtevnejšim investicijam; in da je predvsem treba racionalizirati upravo in samoupravo. Zamisel, da bi tri obalne občine, že tako in tako vse med najmanjšimi v Sloveniji, združili v eno, je bila nadvse mamljiva.
Potem pa je nekega dne na Obalo prišel France Popit in naredil konec tem sanjarijam. Tovariš Popit nam je odprl oči, da naj ne fantaziramo o enotni občini, ker to preprosto ni možno, so se naslednje dni prepričevali na partijskih sestankih. In tako so ostale tri občine, kakšna obetavna kariera je šla po zlu in Obala je še bolj nazadovala.
Takrat smo si ta zasuk razlagali kot disciplinsko opozorilo ljubljanskih partijskih trdorokcev primorskim povzpetnežem, ki so nastopali nekoliko bolj liberalno in svobodomiselno, vsaj na videz. In tako svežemu morskemu zraku ni uspelo odgnati šenflorjanske megle.
Kako pa gre tokrat igra ljubljanske risinje, pardon, rise s Popovičem in Mišičem, navsezadnje tudi z Jankovićem, ki se tudi bode z v Bastiljo zabarikadirano državno oblastjo? Najprej seveda pade v oči, da gre za tri sposobne može, celo na sodiščih in v nadzornih svetih jim to priznavajo. In vendar jih je treba na vsak način odstraniti, tega vtisa ne morejo razbliniti niti najbolj goreči zagovorniki vladavine prava in avtoritete sodišč. Mišiču so, na primer, priznali, da vodi Luko celo bolje od najbolj optimističnih pričakovanj, in vendar so pristanišče pripravljeni tudi povsem zavoziti, samo da se znebijo Gašparja!
To je, oprostite, težko razumeti, saj je tako rekoč ista oblastna garnitura dolgo mirno gledala, kako Luko uničuje Robert Časar (ki ga nestrpno pričakujejo na Dobu), sosednjo Intereuropo pa Janšev človek, Andrej Lovšin.
Bančna kriza je razkrila, da je v nadzornih svetih na Slovenskem več zatohlosti kot v slabo vzdrževanih kokošnjakih, in vendar je nadzorni svet Luke Koper pod taktirko Alenke Žnidaršič Kranjc odigral še en impozantni rekviem ugledu našega korporativnega upravljanja. Kolikor ga je kdaj sploh bilo.
Naj mi gospa oprosti, ampak v Financah smo izbrskali, da naj bi imela pod palcem kakih trideset milijonov, ki jih ji seveda privoščimo. Ampak v nadzornih svetih ameriških korporacij, ki sestavljajo satelite in jedrske podmornice, bi zaman poizvedovali za, recimo, Billom Gatesom; povsod so ali bi morale biti neke omejitve za zasebni kapital, ko se ta petlja z državnimi interesi. Tu se ne kaže dosti sprenevedati okoli zaupanja, ki je, kot bi dejal France Arhar, psihološki in moralni fundament korporativnega upravljanja. Hm.
No, recimo, da je v petek ga. Žnidaršič Kranjc v Luki Koper odigrala vlogo, za katero bi ji čestital tudi France Popit. Elegantno, z damsko torbico in v čevljih z visoko peto. A časi so se seveda spremenili: Popit je svoje opravil avtoritativno in hitropotezno, zdaj pa smo v demokraciji in zastopnica države (?) se je morala truditi kar devet ur.
