Predvidljivi politični vzorci

Slovenska politika je tako dolgočasno predvidljiva, da je večino potez mogoče napovedati vnaprej.

Objavljeno
15. januar 2013 07.06
Posodobljeno
15. januar 2013 11.00
*jer* Nova vlada, Gregor Virant, Janez Jansa, Zvonko Crnac, Janez Sust
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika
Slovenska politika se vsaj dobro desetletje, odkar se je zgodila na vrhu prva menjava generacij, giblje v okvirih vedno enakih vzorcev. Tako dolgočasno predvidljiva je, da je večino potez mogoče napovedati vnaprej in tudi zato, ne samo zaradi krize, je država neprestano v izrednem stanju.

Najnovejša politična kriza je dober primer, kako to gre. Tudi tokrat, tako kot že nekajkrat v prejšnjih mandatih, je usodno poročilo nadzorne institucije. Zdaj protikorupcijske komisije, v prejšnjem mandatu, ko sta odšla ministra Erjavec in Kresalova, pa računsko sodišče.

Zombi revolucija pa je razmere v državi vendarle spremenila do stopnje, ko politika ne more samo z zamahom roke in nekaj oguljenimi frazami spregledati ugotovitve o sumljivih finančnih transakcijah najmočnejših voditeljev. Kljub temu je mogoče dovolj zanesljivo napovedati, kakšne bodo poteze vidnih politikov.

Janez Janša ne bo odstopil in ne bo priznal krivde. Na spletni strani stranke se bodo kopičili izrazi podpore zvestih članov, spletni portali in del najbolj bojevitih medijev bodo z neverjetno hitrostjo proizvajali scenarije, v katerih bodo poudarjena imena sovražnikov, ki so, seveda, v vseh mogočih povezavah z Milanom Kučanom. Svet bo pregleden in problem jasno definiran, samo seznam nasprotnikov bo spet nekoliko daljši.

Borut Pahor bo poudaril, da spoštuje pravno državo in obljubil, da bo napel vse sile, da se kriza reši. Sklical bo celo vrsto sestankov, po katerih sicer ne bo čisto jasno, kdo bi moral oditi in kdo ima v tej zgodbi prav. Je pa zanesljivo, da bomo problem rešili skupaj.

Gregor Virant bo vsak dan nastopil v vseh slovenskih medijih. Govoril bo odločno in ne bo sklepal kompromisov, ni pa čisto zanesljivo, da si ne bo nekje sredi poti premislil.

Karl Erjavec bo ob vsaki priložnosti poudaril, da so njegova prva skrb upokojenci. Če bo Janši kazalo slabo, bo razmišljal o novi koaliciji ali predčasnih volitvah. Če bi se drugi dve stranki male koalicije vendarle omehčali, pa bo priznal, da si država dolge politične krize v tem trenutku res ne more privoščiti in je zato najbolje, da ostane kar tako, kot je.

Ljudmila Novak bo povedala, da je treba spoštovati pravno državo in da nikoli in v nobenem primeru ne bo zapustila koalicije z Janezom Janšo.

Igor Lukšič bo preveril, ali ankete SD še vedno kažejo zmago. Nato bo odločno pozval k predčasnim volitvam. Dodal bo, da lahko državo rešijo samo stranke, ki imajo dolgo zgodovino. Na primer socialni demokrati, ki so nova levica, ne pa kakšne novinke, recimo Pozitivna Slovenija. Z Janšo se bosta strinjala, da je treba na volitve čim hitreje, kajti nikoli se ne ve, kdaj se bo pojavila še kakšna nova stranka stare levice.

Zoran Janković ne bo odstopil in ne bo priznal krivde. Morda bo zamrznil katero od svojih funkcij, a le zato, da jo bo ob pravi priložnosti lahko znova odtajal. Čeprav ni politik, bo to storil, seveda na pozive članov stranke in volivcev.

In Radovan Žerjav? Povedal bo, da se tega ne gre več. In bo postal najbolj priljubljen politik v Sloveniji.